Po krivici spregledani
Zjutraj še obstaja majhna možnost, da nas obadi ne bodo opazili. A ko vstopimo v gozd, nam sporočajo le eno: Opustite upanje.
Odpri galerijo
Čebelarska zaščitna oprema lahko v tem poletju pride še kako prav. Čebele gor ali dol. FOTO: Shutterstock
Bolj ko je vreme ekstremno, boljše izhodišče za pogovor ponuja. Za nesporne mojstre te konverzacijske spretnosti veljajo Britanci, a letos smo se izmojstrili tudi Slovenci. Kakšna vročina, res je neznosno, tega ni mogoče zdržati, kdaj bo že konec, imate pri vas doma klimo … V to temo so se že pred tedni vrinili tudi komarji, tako spretno, kot znajo prodreti med režami rolet do naše kože.
Z njimi se hočeš nočeš ubadamo navadni smrtniki in znanstveniki. Pri nas so jih našteli najmanj 35 vrst, njihova gostota na kvadratnem metru bi bila osupljiva, če ne bi bila tako nadležna. Nam z ljubljanskega Barja pa greni življenje še ena nadloga. Ker še ni prodrla na naslovnice, ji namenjam pozornost vsaj tule, na zadnji strani.
Ko v jutranjem hladu peljem psa na sprehod, sem še optimistična, čeprav vem, da me repelenti ne bodo rešili. Morda pa so komarji, utrujeni od nočnega nadlegovanja, malce potegnili spanje? In morda si njihovi kompanjoni obadi še sušijo od rose vlažna krila. A ko prehodim prve metre gozdne poti, slišim le še znameniti stavek: Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate …
Pričakovanje, da me ne bodo zaznali, v trenutku splahni. Vse okrog mene nadležno brenči, skupina obadov se mi zaletava v glavo, na majici in hlačah jih do jutri ne preštejem. Poskusim vse metode, od hladne ignorance, teka do ponorelega mahanja z rokami.
Ko ne zdržim več, združim tek in kriljenje z rokami ter skorajda brezumno prinorim iz gozda, reši se, kdor se more. A tu že preži nova nevarnost: če me v tem ponorelem stanju zagleda sosed, lahko pokliče na pomoč … nekoga, ki bi me odpeljal nekam na varno, kjer ni mrčesa, a tudi ne svobode.
Zato se zberem in skušam čim bolj dostojanstveno vkorakati v naselje. Medtem ko se za mano vleče črn oblak obadov, razmišljam … na bolhi bom pobrskala, morda kakšen ostareli čebelar ponuja svojo zaščitno opremo. Predvsem tisti zamreženi klobuk bi mi res prišel prav. A če me zagledajo v takšni opravi med sprehajanjem psa, kdo ve, koga bodo poklicali …
Z njimi se hočeš nočeš ubadamo navadni smrtniki in znanstveniki. Pri nas so jih našteli najmanj 35 vrst, njihova gostota na kvadratnem metru bi bila osupljiva, če ne bi bila tako nadležna. Nam z ljubljanskega Barja pa greni življenje še ena nadloga. Ker še ni prodrla na naslovnice, ji namenjam pozornost vsaj tule, na zadnji strani.
Ko v jutranjem hladu peljem psa na sprehod, sem še optimistična, čeprav vem, da me repelenti ne bodo rešili. Morda pa so komarji, utrujeni od nočnega nadlegovanja, malce potegnili spanje? In morda si njihovi kompanjoni obadi še sušijo od rose vlažna krila. A ko prehodim prve metre gozdne poti, slišim le še znameniti stavek: Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate …
Pričakovanje, da me ne bodo zaznali, v trenutku splahni. Vse okrog mene nadležno brenči, skupina obadov se mi zaletava v glavo, na majici in hlačah jih do jutri ne preštejem. Poskusim vse metode, od hladne ignorance, teka do ponorelega mahanja z rokami.
Ko ne zdržim več, združim tek in kriljenje z rokami ter skorajda brezumno prinorim iz gozda, reši se, kdor se more. A tu že preži nova nevarnost: če me v tem ponorelem stanju zagleda sosed, lahko pokliče na pomoč … nekoga, ki bi me odpeljal nekam na varno, kjer ni mrčesa, a tudi ne svobode.
Zato se zberem in skušam čim bolj dostojanstveno vkorakati v naselje. Medtem ko se za mano vleče črn oblak obadov, razmišljam … na bolhi bom pobrskala, morda kakšen ostareli čebelar ponuja svojo zaščitno opremo. Predvsem tisti zamreženi klobuk bi mi res prišel prav. A če me zagledajo v takšni opravi med sprehajanjem psa, kdo ve, koga bodo poklicali …
