Pod skupno zastavo
Prva štorklja še ne prinese pomladi, zadnja leta govorimo v notranjski deželi med belim vrhom Snežnika in modrimi vodami Cerkniškega jezera, ki jih kodrajo pomladni veter in jate ptic od blizu in daleč. Pri nas so znanilke pomladi v zadnjem desetletju postale bele štorklje, ki v prezimovališčih na tisoče kilometrov daleč zaslutijo pomlad in odletijo proti svojim gnezdom. Lastovke si koledarjev še niso popravile in priletijo, ko breskve in češnje že odcvetijo.
Štorklje, ki so bile nekoč simbol Prekmurja, se segrevanju sveta prilagajajo precej hitreje in bolje kot kmetje. Še pred desetletji so bile notranjske zime dolge in mrzle, sneg, ki so ga včasih morali odmetavati od oken, da so videli iz hiše, v običajnih zimah pa ga je bilo krepko več kot meter, je zapadel pred božičem in se začel tajati šele okoli velike noči. Skozi zmrznjen celec pa še tako oster in dolg kljun ne bi mogel izvrtati hrane.
Vedno bolj zelene zime in zgodnje pomladi so privabile štorklje tudi v kraje, ki so jih še pred nedavnim zviška preletele. Na dimnikih visokih hiš in v vrhovih nekoč mogočnih polomljenih dreves, kot je lipa ob cerkvi, so začele delati gnezda. Gradnja je veličastno delo. Nekaj sto kilogramov težko domovanje je zgrajeno iz debelih in tanjših vej ter zadelano s suho travo. Iz gnezda v Martinjaku, nedaleč od Cerkniškega jezera, štrli rogovila črnega bezga, ki vsako pomlad, ko par že sedi na jajcih, čudežno ozeleni. Več let je iz gnezda, kot grajska zastava, plapolal tudi velik kos polivinila, ki ga je veter nazadnje odnesel.
Ne vem, kam je veter odnesel polivinil z rastlinjakov nedaleč od sečoveljskih solin, ki že nekaj let kažejo svoja gola aluminijasta rebra. Tudi tamkajšnje ptice za gradnjo gnezd uporabljajo tisto, kar najprej najdejo in najlažje odnesejo. Na tisoče podobnih zastav, ki končajo v gnezdih, zemlji, v vodi ... plapola z obrežnega rastja ob potokih in rekah, z grmovja ob cestah in s skrbno obrezanih živih mej ob človeških gnezdih. Ko jih bo preveč, jih tudi listje ne bo skrilo.
