Posiljevanje s čokolado

»Srečnica,« mi pogosto rečejo prijateljice in znanke, ko zavrnem ponujeni čokoladni produkt in povem, da me to tako poveličevano rjavo živilo v življenju kaj dosti ne gane. Ob meni se lahko celo pokvari. Še največ možnosti za zaužitje ima nekajkrat na leto temna, bolj grenka čokolada, in še to le kakšen košček. Nikoli nisem razumela, kako se lahko nekateri obsedeno bašejo s to sladkarijo, ko pa svet ponuja toliko boljših sladic. Dobra stran tega je, da se ob družinski delitvi večbarvnega sladoleda vsi grebejo za čokoladnega in je zame na voljo več drugih okusov.

Gorazd Potočnik: Čokolado jem vsak dan že 20 let

Predvsem pa ne razumem, zakaj je treba s čokolado kvariti drugo hrano. Na primer vaniljev sladoled, pri katerem že uvodoma najdeš koščke čokolade in potem še na dnu korneta. Če bi si človek želel čokoladnega okusa, bi kupil čokoladni sladoled, vaniljevega pa izbere, ker ne mara čokolade. S čokolado prelivajo tudi različne oreščke, sadje in druge dobrote, ki se tako povsem izgubijo v okusu, saj čokolada prevlada nad vsem. V nekem obdobju je bilo celo moderno na mlečno peno kapučina trositi čokoladne mrvice ali ga krasiti s čokoladnimi prelivi, tako da od kavnega užitka ni ostalo prav dosti. Mlečna čokolada je tudi eno najbolj pogostih poslovnih daril, saj očitno prevladuje mnenje, da je to vedno zadetek v polno. Še posebej pa me fascinirajo razni proizvajalci čokolade, ki tako rekoč vsak dan prihajajo z novimi produkti: čokolada s piškotom, s sadjem, puhasto peno ali kakšnim drugim polnilom oziroma dodatkom in v zadnjem času še famozna dubajska čokolada.

Ta mlečna rjava tvorba je sredi osemdesetih v nekdanji Jugoslaviji postala pomembno državno vprašanje. Poleg praška, kave in sladkorja je namreč primanjkovalo tudi mlečne čokolade. Zato so Kraš in drugi proizvajalci naredili nadomestek – šećerno pločo*. Ovitek je bil lep, okus pa menda niti ne tako dober.

*sladkorna tablica