V imenu očeta, sina in bazena

Davno tega so v časopisu Delo navduševali z Anekdoto za danes. Kot mulec sem si zapomnil ono o fotru, ki je cela leta težil sinku, naj ne brenka na kitaro, ampak se loti česa donosnejšega. Tako kot slejkoprej obmolknejo jagenjčki, je tudi oče, za katero familijo je šlo, se ne spomnim – ko mu je sin ob domačiji postavil bazen.

Leta po tistem sem prebral tudi roman Očetje in sinovi Ivana Sergejeviča Turgenjeva, kaj mi je povedal, bi težko rekel, predolgo je tega. Potem je roman prešel v realnost, postal sem oče sinu, no, še prej hčeri, ki pa naj bo tokrat v stranski vlogi.

Zadišal mu je fuzbal, meni, pa ne da bi bil človek prefin, v precejšnji meri ne. Če imaš takega očeta kot moj sin, verjetno ne potrebuješ sovražnika. Po ovinkih sem namreč dosegel, da se je mali ­ Ribé​ry­ odpovedal najpomembnejši nepomembni zadevi na obli. Oče pa ni več poslušal soočetov, katerih življenjski cilj je bil, da sine pride do tretje avstrijske lige in na mesec pospravi tri jurje. Evrov, takrat šilingov ni bilo več. Saj če pomislim na svoj dohodek, je to kar veliko denarja, ampak prisluženega zgolj z nogami? Mi, snobi, hočemo več, sem si potihoma priznal.

Zdaj pa se je zgodilo, prijateljev sin ima drugačnega očeta od mojega naraščajnika, očeta, ki ga je dolgo spremljal, vozil od zelenice do zelenice. In zdaj se je odprlo, nogometaš si bo služil kruh ne v tretji, pač pa v drugi avstrijski ligi, v prestolnem Dunaju. Videl bo svet, igral pod svetlejšimi obzorji, kot bi v Grosupljem, kjer se je kalil, pa Kranju, Ajdovščini, tudi v Ljubljani ...

Saj ne gre za fovšijo, gre le za preblisk in spomin na anekdoto za tedanji danes. Ki bi, če bi moj sin imel drugačnega očeta, še vedno veljala. Še to, lani smo po par letih podrli sestavljivi bazen pred hišo. Stroški za mrzlo vodo so bili previsoki, trava pa uničena.