Vremenska napoved
Mislim, da sem letošnje poletje veliko bolj željno kot na političnega analitika čakala, kdaj se bo na začetku ali na koncu televizijskega dnevnika pojavil meteorolog. Se bo nad nami razbesnelo supercelično neurje in koliko dežja bo padlo v prihodnjih dneh? Odgovore na ta vprašanja smo čakali s strahom in v meteorologa gledali kot v sodobnega guruja, najpomembnejšega znanstvenika, morda celo kot v nekakšnega šamana, ki nam bo posredoval sporočila z neba.
Zame je pomembno, kako se podaja vremenska napoved. Ugaja mi, kadar so meteorologi karizmatični, ko o frontah mrzlega zraka, deževnih oblakih, pričakovanih padavinah in podivjanih vetrovih govorijo kot krotilci zmajev. Nekateri me prepričajo, da bo vse v redu, čeprav nič od tistega, kar so izgovorili, ne kaže, da je karkoli v redu. Ko se na malem zaslonu pojavi meteorolog, se počutim, kot da sem pri zdravniku. Zame je pomembno, kako artikulira vreme in koliko empatije da v posamezne stavke. Morda pretiravam, a včasih se mi zdi, da bo moj dan odvisen od njegove napovedi.
Spremenljivo poletje je povzročilo to, da smo po malem vsi postali meteorologi. Že s tem, ko pogledamo v nebo in amatersko oblikujemo napoved, se igramo poznavalce oddaljenih stvari: deževalo bo oziroma nič ne bo z dežjem, ali pa, prihaja neurje, umakni se na varno! In pogosteje ko sami sebi podamo zmotno napoved, bolj se nam zdi pomemben tisti del dnevnika, v katerem bo meteorolog pojasnil, kam gre ta oblak. Kam gre ta svet.
Pomislim, da so danes to najpogumnejši ljudje. Njihove napovedi niso pitijske prerokbe, temveč dejanske napovedi tistega, kar se bo oziroma se ne bo zgodilo. Sprašujem se, kdaj bodo imeli predsedniki držav meteorologa v timu svetovalcev. Nato se spomnim, eden ga je že imel … prav Trump, ki je grobo ignoriral podnebne spremembe, je za vodjo urada Bele hiše za politiko, znanost in tehnologijo svojčas imenoval slovitega meteorologa Kelvina Droegemeierja. Zanimivo, mar ne?
