Zeleni proti rdečim
Malo je vprašanj, pri katerih bi slovenska družba bila razklana na dva tabora, ki nista skoraj povsem enako močna.
Odpri galerijo
Če bi vsi obiskovalci narave upoštevali zelo preprosto priporočilo Planinske zveze Slovenije, bi bili naši gozdovi še lepši kot so. FOTO: Tomaž Kumer, Pzs
Slovenska družba je, podobno kot številne druge družbe na tem planetu, v večini vprašanj kronično razklana na dva skoraj enako številčna pola.
Številnim tradicionalnim delitvam na tej strani lepo zasneženih Alp, kot so že zlajnani rdeči in beli, levi in desni, pikčasti in progasti, so se v zadnjem obdobju pridružile še delitve na testerje in antitesterje, cepilce in proticepilce, ekologe in tiste druge, ki verujejo, da so podnebne spremembe zgolj mit.
Spodbujen z univerzalno dostopnim znanjem z družbenih omrežij se je močno okrepil tabor tistih, ki ne zaupajo znanosti in znanstvenikom. To niti ni tako čudno. Kot je splošno znano, so znanstveniki tisti ljudje, ki desetletja cele dneve namenijo študiju enega samega, običajno precej ozkega vprašanja ali področja. Zakaj in kako naj bi človek zaupal tako počasi učljivim ljudem, če pa je celotno znanje tega sveta zgolj en klik stran dosegljivo na facebooku?
Slovenija kot del razvitega sveta ni izjema, zakaj bi verjeli meritvam, ki kažejo, da se ozračje segreva? Zakaj bi verjeli, da so poplave posledica podnebnih sprememb? Zakaj bi se vznemirjali, če se naši otroci ne spomnijo belega božiča? Če nam poslanec iz za četrtino volilnega telesa najljubše stranke, ki rad pove »tako, kot je«, reče nekaj v slogu, da so podnebne spremembe levičarski mit, potem bo že nekaj na tem.
Ena od univerzalnih delitev med Slovenci je tudi tista med ljubitelji piva iz rdeče in zelene embalaže. Ko sem konec tedna sam s svojimi mislimi tekel po okoliških gozdovih, sem ob poti lahko opazoval na stotine odvrženih pločevink.
Komaj 20 kilometrov iz zelene prestolnice Evrope je gozda čez glavo veliko. Toliko, da ga gozdni delavci neprestano sekajo. Kdor trdo dela, se užeja in si zasluži požirek piva. Če kje ni delitve, je ni pri okusu okoljskih prašičev za pivo, v tej kategoriji tabor zelenih brez težav premaga rdeče.
Številnim tradicionalnim delitvam na tej strani lepo zasneženih Alp, kot so že zlajnani rdeči in beli, levi in desni, pikčasti in progasti, so se v zadnjem obdobju pridružile še delitve na testerje in antitesterje, cepilce in proticepilce, ekologe in tiste druge, ki verujejo, da so podnebne spremembe zgolj mit.
Spodbujen z univerzalno dostopnim znanjem z družbenih omrežij se je močno okrepil tabor tistih, ki ne zaupajo znanosti in znanstvenikom. To niti ni tako čudno. Kot je splošno znano, so znanstveniki tisti ljudje, ki desetletja cele dneve namenijo študiju enega samega, običajno precej ozkega vprašanja ali področja. Zakaj in kako naj bi človek zaupal tako počasi učljivim ljudem, če pa je celotno znanje tega sveta zgolj en klik stran dosegljivo na facebooku?
Slovenija kot del razvitega sveta ni izjema, zakaj bi verjeli meritvam, ki kažejo, da se ozračje segreva? Zakaj bi verjeli, da so poplave posledica podnebnih sprememb? Zakaj bi se vznemirjali, če se naši otroci ne spomnijo belega božiča? Če nam poslanec iz za četrtino volilnega telesa najljubše stranke, ki rad pove »tako, kot je«, reče nekaj v slogu, da so podnebne spremembe levičarski mit, potem bo že nekaj na tem.
Ena od univerzalnih delitev med Slovenci je tudi tista med ljubitelji piva iz rdeče in zelene embalaže. Ko sem konec tedna sam s svojimi mislimi tekel po okoliških gozdovih, sem ob poti lahko opazoval na stotine odvrženih pločevink.
Komaj 20 kilometrov iz zelene prestolnice Evrope je gozda čez glavo veliko. Toliko, da ga gozdni delavci neprestano sekajo. Kdor trdo dela, se užeja in si zasluži požirek piva. Če kje ni delitve, je ni pri okusu okoljskih prašičev za pivo, v tej kategoriji tabor zelenih brez težav premaga rdeče.
