Znanstival
Morda bi se mi življenje zavrtelo povsem drugače. Takole je bilo. Ko so me v rosnih letih spraševali, kaj bom počel, ko bom velik, so bili odgovori praviloma čudaški. Morda sem komu povzročil celo kakšno skrb. Ker pa je znanost za merjenje neizraženih potencialov in nezaznanih interesov v tistem času delala velike korake, se je pred menoj nekega dne znašla velika pola papirja, ki je poizvedovala, kaj rad počnem in kaj me zanima.
Meritve so pokazale, da sem rahlo razcepljena osebnost. Ja, seveda, ugotovljeno je bilo, da me pisanje še kar zanima. Da me zanima zgodovina. In kuhanje. Vendar je potiskana pola, ki je merila, kaj bi rad počel v življenju, zaznala še nekaj. Da me zanima tehnologija. Da mi fizika in kemija nista tuji. Da naravoslovja ne zavračam v celoti. Strokovnjakinja, ki je preštudirala izpolnjeno polo, je možnost, da bi zavil proti naravoslovni znanosti, pustila odprto.
Če bi v onih dneh na ulicah mesta že deloval Znanstival, dogodek Hiše eksperimentov, namenjen spodbujanju naravoslovne radovednosti, bi se morda vse obrnilo drugače. Morda bi me atomi in subatomski delci zanimali bolj od družbe ali zgodovine. Ko sem v letih, ko so bile odločitve o študiju že desetletja za mano, zavil na Znanstival, sem zahteval pojasnila, zakaj sem se lahko sprehodil po tekočini, ki je spominjala na maso za palačinke. Odgovora si nisem zabeležil. Menda je bilo nekaj o atomih. Morda celo subatomskih delcih. A črv radovednosti me še vedno gloda.
Če bi Znanstival ulice in mostove mesta zavzel v časih, ko sem fantaziral, da bom čebelar, kuhar ali novinar, bi se, čisto možno, odločil za potapljanje v skrivnosti jedrske fizike.
V mestu je Znanstival, dogodek, ki je nevaren. Poklicne ambicije vašega potomstva lahko postavi na glavo.
