Matematika je težka … kot triki na rolki
Dr. Stuart Kohlhagen je znanstveni nomad, ki po svetu vžiga radovednost. Poudarja, da brez radovednosti in postavljanja vprašanj ni globljega učenja.
Odpri galerijo
Med tritedenskim obiskom Stuarta Kohlhagena v Hiši eksperimentov, ki sta ga omogočila avstralsko veleposlaništvo na Dunaju in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, so skupaj s timom oblikovali 20 eksponatov, ki jih nameravajo končati do letošnjega Znanstivala, ki bo zaradi epidemije koronavirusa verjetno sredi jeseni. Foto Voranc Vogel
Dr. Stuart Kohlhagen, avstralski izobraževalec, komunikator in popularizator znanosti, že več kot štirideset let pomaga razvijati neformalno poučevanje naravoslovja in matematike. Zadnja tri leta opravlja poslanstvo znanstvenega nomada, svoje znanje in izkušnje deli v različnih državah po vsem svetu, predvsem tistih v razvoju, v najbolj prikrajšanih tudi prostovoljno.
V zadnjih dveh letih je delal v več kot dvajsetih državah. Na povabilo Hiše eksperimentov je bil že drugič v Sloveniji, med tritedenskim obiskom pa so oblikovali prototipe za dvajset eksponatov. Ekipa Hiše eksperimentov jih je nameravala predstaviti na letošnjem Znanstivalu, ki bi moral biti prav te dni, ko bi Kohlhagen znova prišel k nam. Zaradi epidemije bo dogodek prestavljen v sredino jeseni, morda tudi v spletni različici. Dr. Kohlhagen je sicer pohvalil znanstvene šove v Hiši eksperimentov, predlagal pa je še nekaj dodatnih aktivnosti, iz katerih bodo morda nastale nove znanstvene dogodivščine.
Res je, težka sta, tako kot veliko drugih zanimivih stvari v življenju, na primer učenje trikov na rolki, a ko se ju začneš učiti, ugotoviš, da sta neverjetno zanimiva in pomembna. Res sta obširna in zapletena, nočem uporabiti besede težka, njuna kompleksnost pa je za marsikoga izziv, ki ga brez ustrezne podpore ne zmore. Prepričanje o tem, kako sta težka, ki velja povsod po svetu, je povezano predvsem z načinom, kako učitelji poučujejo. Zato so zelo pomembne ustanove, kot je Hiša eksperimentov, ki učencem omogočajo razmišljati drugače. Tako učenje ne ostaja samo v besedi in sliki, pač pa gre za izkušnjo,ki je veliko več kot zgolj zabava. Takšna izkušnja globlje vpliva na občutke učencev o naravoslovju in matematiki, ko jo enkrat imajo, bolje delajo in postanejo radovedni. Navajanje dejstev in podatkov hitro pozabijo, če pa v njih vzbudimo radovednost o nečem, kar jih zanima, si bodo to dobro zapomnili in to bo v njih vzbudilo motivacijo za nadaljnje učenje.
Ključni elementi teh veščin so kritično razmišljanje, reševanje problemov, kar pomeni, da nekdo prevzame iniciativo in poskrbi, da so stvari narejene, sodelovanje in timsko delo, komunikacija. Ljudi skrbi, kakšno bo življenje v prihodnosti, tako v gospodarstvu, v skupnostih in na ravni celotne družbe. Zavedajo se, da se stvari hitro spreminjajo, v prihodnosti se bodo spremenile službe, delo, tehnologija ... Tisti, ki želijo sodelovati v napredku družbe, morajo razvijati takšne veščine. V času, ko bo nekdo končal univerzo, bo razvoj robotike nepredstavljiv v primerjavi z danes. To pa ne pomeni, da je treba učence in študente danes učiti robotike, pač pa jim dati veščine, ki jih bodo potrebovali čez pet let. Treba jim je dati dispozicijo, pripravljenost, nagnjenost, dovzetnost ter razvijati njihove mentalne in umske sposobnosti, ki jim bodo dale samozavest in zavedanje, da so se sposobni in se lahko naučijo vsega novega. Ter da znajo pri tem skupaj delati z ljudmi, ki imajo te veščine. V Avstraliji se različne veje gospodarstva pogovarjajo z vlado in šolami o potrebnih socialnih veščinah, ki jih pričakujejo od študentov, ko bodo končali izobraževanje. Osnovno znanje je pomembno, te veščine pa jim dajejo posebno znanje za reševanje problemov, kar delodajalci vse bolj potrebujejo.
Po svetu je veliko različnih aktivnosti in organizacij, ki vključujejo pozitivno držo znanosti. Vendar pa strogo ločujem med pristopi, ki se grejo zabavno znanost in tistimi, ki zabavajo z uporabo znanosti. Če nekaj raznese, se učenci smejijo in se imajo lepo. Lahko jim rečem, da je to znanost, vendar s tem iz nje naredim klovna, ker gre samo za zabavo. Drugače pa je, če naredimo zabavo z uporabo znanosti, jim pokažemo nekaj, kar se jim zdi čudovito, neverjetno ali čudno, in jih vzpodbudimo, da postanejo radovedni in začnejo postavljati vprašanja. To je tisto, kar naredi učenje naravoslovja zabavno. To ima nanje velik vpliv in je dragocena zapuščina. Pogosto rečem: če vam povem rešitev, boste nehali razmišljati. Če vas nekaj vprašam, boste začeli razmišljati. Če vam dam možnost postavljanja vprašanj, ne boste nikoli nehali razmišljati. S pomočjo te formule se centri znanosti, kakršen je je Hiša eksperimentov – na tem temelji tudi moje delo z učitelji –, usmerjajo v to, kako vžigati radovednost. Lahko uporabljamo enake materiale, na primer balone in tekoči dušik, vendar na takšen način, da obiskovalce pripravimo k razmišljanju in čudenju. Tudi to je zabavno, vendar je veliko več kot samo zganjanje šova. Za takšne znanstvene centre je pomembno, da prepoznajo pomen radovednosti, vedo, kako jo vžgati in to ohranjajo ter pri tem sodelujejo s formalnim šolskim sistemom.
Učenci so zelo dovzetni, vedno so pripravljeni na nekaj, kar se razlikuje od šolske prakse. Pri vključevanju novih veščin v šolske sisteme imajo več izzivov učitelji. Različne države so namreč na različnih delih poti, kako vključujejo veščine 21. stoletja v svoje šolske sisteme. O pomenu socialnih veščin govori skoraj vsak šolski kurikul na svetu. V šolskih načrtih je zapisano, da je učence treba učiti kritičnega razmišljanja in reševanja problemov, težava pa je, kako je to v resnici vključeno v izobraževanje. Še vedno je preveč v ospredju izpitni sistem, ki učitelje in učence sili, da se preveč osredotočajo nanj, za učenje veščin, kot je kritično mišljenje, pa ne ostane dovolj časa. To velja tudi za učitelje, ki se zavedajo pomena učenja teh veščin. Pri svojem delu učiteljem pomagam prepoznavati, da so oni tisti, ki lahko spremenijo šolske kurikulume in izpitni sistem. Res pa se to ne da na hitro. Nekatere države so že na tej poti spreminjanja, na primer Singapur, tudi Avstralija je pri tem precej napredna. Ko delam z učitelji naravoslovja, jim prikažem preproste majhne spremembe v načinu poučevanja, z uporabo preprostih materialov, s katerimi lahko pri učencih občasno spodbudijo radovednost in postavljanje vprašanj, tako da pri tem še vedno izpolnjujejo zahteve učnih načrtov. V večini skupnosti, kjer sem delal, za to niso bili dovzetni vsi učitelji, nekateri pa so takšen način dela sprejeli.
Slovenija je lahko zelo vesela, da ima takšen center znanosti. Še bolj pomembno od tega, da je prvi v Sloveniji, je, da ima pravi pristop. Razume pravilen način vključevanja človekovega uma v učenje. To ni samo hiša zabave, tukajšnji tim razume poslanstvo, ki je spodbujanje radovednosti in iskanje načinov, kako narediti učenje zabavno in vedo, kako pritegniti obiskovalce, da se vračajo. Znanstveni centri, ne glede na to, ali so majhni ali veliki, to razumejo ali pa ne. Četudi gre za veliko prizorišče s sijočo zgradbo, to še ne pomeni, da je takšen center dober, pač pa, da je bilo vanj vloženega veliko denarja. Postati dober center znanosti pa je zelo težko. Velika vrednost Hiše eksperimentov je tudi v tem, da gre s svojimi eksperimenti tudi na ulice, med ljudi, program Hiška pa gostuje tudi po šolah.
Ne poznam podrobnosti pri načrtovanju, tudi ne vem, ali bo to center znanosti, muzej znanosti ali kulturni center. Lahko pa rečem, da je zelo kratkovidno ne upoštevati izkušenj, ki jih je razvila Hiša eksperimentov v 24 letih, kar kaže na nerazumevanje njene vrednosti, ki si jo je zgradila skozi zaupanje in razvoj v skupnosti. Pri vsakem takšnem velikem projektu, ki stane veliko denarja, nastane tveganje, da postane predvsem arhitekturni projekt, brez razumevanja vrednosti, ki jo ima takšna institucija v skupnosti. Po mojih več kot 40-letnih izkušnjah v Questaconu v Canberri najboljši rezultati vedno prihajajo iz manjših projektov, ki razumejo, kaj so cilji, kakšne vrste ljudi je treba zaposliti, kako se vključiti v skupnost in kako razširiti svojo zmožnost spreminjanja. Questacon smo začeli razvijati kot majhen znanstveni center, še manjši, kot je Hiša eksperimentov, potrebovali smo pet let, da smo ga razvili v njeno velikost. Počasi je rasel in se razvil v avstralski Nacionalni znanstveni in tehnološki center, ki ga vsako leto ga obišče 1,5 milijona ljudi. Pridobil si je mednarodni ugled in ljudje se prihajajo učit, kako delamo. Pa za začetek tega projekta nismo porabili veliko denarja. Ko so ljudje razumeli njegovo vrednost, so vanj investirali. Ker Questacon izhaja iz majhnega skupnostnega centra, se ne obnaša arogantno, ampak se povezuje in sodeluje z manjšimi centri znanosti, kar je zelo koristno. Ne ponašamo se s tem, da smo največji in najbolj sijoči, svojo vlogo vidimo tudi kot pomoč. Več velikih znanstvenih centrov v Evropi, Združenem kraljestvu, na Novi Zelandiji in po vsej Ameriki pa so zaradi napačnega modela zaprli. Investirali so veliko denarja predvsem v velike zgradbe, prišlo jih je pogledat veliko ljudi, ki pa se niso nikoli več vrnili.
Digitalne izkušnje lahko dobite vsepovsod. Digitalne platforme so blizu celo otrokom, starejšim od mene, vendar pa moč resnične avtentične izkušnje ostaja močnejša kot kdaj koli prej. Nič ne more nadomestiti doživetij na rolki, drvečem kolesu ali pri nihanju na vrvi in padcu v reko, teku po hribu navzdol ... Fizično živimo v naših telesih in to zelo vpliva na to, kako se učimo. Socialna omrežja poleg pasti lahko prinašajo tudi nekatere prednosti, vendar ne morejo nadomestiti pravega druženja s prijatelji. Edinstvene izkušnje, ki jih ponujajo centri, kot je Hiša eksperimentov, ne bodo nikoli zastarele, za razvoj veščin 21. stoletja so pomembnejše kot kdaj koli prej.
Po 44 letih dela v Questaconu sem se upokojil in tako dobil svobodo za iskanje priložnosti in ljudi, s katerimi lahko delim izkušnje, ki pripeljejo do dodatne vrednosti in izboljšav. Poiščem kraje in partnerje, ki delajo dobro, večinoma v deželah v razvoju, kjer takšne izkušnje še bolj potrebujejo. Nazadnje sem izkušnje svojih globalnih potovanj delil v Singapurju. Delal sem tudi v Afriki in Indiji z mrežo izvirnih znanstvenih centrov in okrožnih znanstvenih središč, kjer je že majhen doprinos na vrhu verige ustvaril veliko sprememb. Ko sem delal v znanstvenem slamu v Mombaju, so prihajali otroci iz zelo depriviligiranih okolij (čeprav oblečeni veliko bolje kot jaz). Imeli so veliko potrebo po učenju, zavedali so se, da lahko svojo življenjsko pot izboljšajo samo z izobraževanjem. Izzivi z učitelji so povsod podobni. Možgani otrok v Mombaju so prav tako dobri kot od tistih v Singapurju, samo treba jim je dati priložnost. Kot nomad imam čudovite partnerje, pri delu mi pomagajo tudi avstralske ambasade.
Lepo je bilo videti kako prihaja pomoč iz različnih koncev sveta. Takšna katastrofa je zagotovo velik dodaten pritisk, da je znanost in okoljske podatke treba jemati resneje. To prisiljuje vlade povsod po svetu, da morajo upoštevati znanost pri oblikovanju okoljskih in drugih politik. V več delih sveta že prihaja do sprememb okoljske politike in različnih akcij, kar spremlja veliko ljudi. To bo pripomoglo k temu, da se bo enkrat vse to tudi uresničilo. Veliko ljudi se zaveda sprememb, še vedno pa so tudi takšni, ki tega ne razumejo. Organizacije in znanstveni centri, kot je Hiša eksperimentov, s svojim delovanjem lahko pomagajo razumeti in sprožati spremembe. Treba je najti načine, kako ljudi motivirati za potrebne spremembe. V znanosti je veliko govora o primerni rabi energije, ne samo na globalni ravni. Kot posameznik nimam vpliva na izbiro energetskega sistema za državo, lahko pa se odločim, kako bom deloval sam. Lahko spremenim način življenja, se odločim, iz katerih materialov bom zgradil hišo, spremenim nakupovalne navade ... s tem lahko veliko naredim in se o tem tudi pogovarjam s prijatelji. Pomembna je tudi povezava z organizacijami v skupnosti, ki podpirajo znanstveno kritično razmišljanje, vse to lahko pripelje do sprememb.
V zadnjih dveh letih je delal v več kot dvajsetih državah. Na povabilo Hiše eksperimentov je bil že drugič v Sloveniji, med tritedenskim obiskom pa so oblikovali prototipe za dvajset eksponatov. Ekipa Hiše eksperimentov jih je nameravala predstaviti na letošnjem Znanstivalu, ki bi moral biti prav te dni, ko bi Kohlhagen znova prišel k nam. Zaradi epidemije bo dogodek prestavljen v sredino jeseni, morda tudi v spletni različici. Dr. Kohlhagen je sicer pohvalil znanstvene šove v Hiši eksperimentov, predlagal pa je še nekaj dodatnih aktivnosti, iz katerih bodo morda nastale nove znanstvene dogodivščine.
Svetovni znanstveni popotnik
Leta 1979 je sodeloval pri ustanovitvi Questacona, skupnostnega znanstvenega centra s sedežem v Canberri, in pomagal, da se je razvil v avstralski nacionalni znanstveni in tehnološki center. Bil je prvi oblikovalec znanstvenih razstav, šovov in dogodivščin v tem centru; v treh desetletjih je v njem opravljal različne vloge, od vodje razstav in načrtovanja znanstvenih šovov do namestnika direktorja. Vpeljeval je nove znanstvene šove in dogodivščine ter pomagal oblikovati svetovno znani program The Science Circus. Vodil je celo vrsto znanstvenih razvojnih delavnic s tega področja. Med drugim je sodeloval z univerzo v Canberri, avstralsko nacionalno univerzo oziroma njenim centrom za javno ozaveščanje o znanosti, ter bil član svetovalnega odbora za izobraževanje na avstralski akademiji znanosti. Za svoje izume in šove je prejel več priznanj, med drugim nagrado princa Charlesa science as art. Exploratorium, znanstveni center in muzej v San Franciscu, mu je kot edinemu neameriškemu znanstveniku podelil nagrado iron science teacher.
Leta 1979 je sodeloval pri ustanovitvi Questacona, skupnostnega znanstvenega centra s sedežem v Canberri, in pomagal, da se je razvil v avstralski nacionalni znanstveni in tehnološki center. Bil je prvi oblikovalec znanstvenih razstav, šovov in dogodivščin v tem centru; v treh desetletjih je v njem opravljal različne vloge, od vodje razstav in načrtovanja znanstvenih šovov do namestnika direktorja. Vpeljeval je nove znanstvene šove in dogodivščine ter pomagal oblikovati svetovno znani program The Science Circus. Vodil je celo vrsto znanstvenih razvojnih delavnic s tega področja. Med drugim je sodeloval z univerzo v Canberri, avstralsko nacionalno univerzo oziroma njenim centrom za javno ozaveščanje o znanosti, ter bil član svetovalnega odbora za izobraževanje na avstralski akademiji znanosti. Za svoje izume in šove je prejel več priznanj, med drugim nagrado princa Charlesa science as art. Exploratorium, znanstveni center in muzej v San Franciscu, mu je kot edinemu neameriškemu znanstveniku podelil nagrado iron science teacher.
Veliko učencem, dijakom in študentom pa tudi njihovim staršem se zdita naravoslovje in zlasti matematika težka. Se z njimi strinjate?
Res je, težka sta, tako kot veliko drugih zanimivih stvari v življenju, na primer učenje trikov na rolki, a ko se ju začneš učiti, ugotoviš, da sta neverjetno zanimiva in pomembna. Res sta obširna in zapletena, nočem uporabiti besede težka, njuna kompleksnost pa je za marsikoga izziv, ki ga brez ustrezne podpore ne zmore. Prepričanje o tem, kako sta težka, ki velja povsod po svetu, je povezano predvsem z načinom, kako učitelji poučujejo. Zato so zelo pomembne ustanove, kot je Hiša eksperimentov, ki učencem omogočajo razmišljati drugače. Tako učenje ne ostaja samo v besedi in sliki, pač pa gre za izkušnjo,ki je veliko več kot zgolj zabava. Takšna izkušnja globlje vpliva na občutke učencev o naravoslovju in matematiki, ko jo enkrat imajo, bolje delajo in postanejo radovedni. Navajanje dejstev in podatkov hitro pozabijo, če pa v njih vzbudimo radovednost o nečem, kar jih zanima, si bodo to dobro zapomnili in to bo v njih vzbudilo motivacijo za nadaljnje učenje.
Sodelujete z učitelji, univerzami, znanstvenimi muzeji in centri po vsem svetu ter razvijate inovativne pristope k učenju v formalnem šolskem okolju, ki spodbujajo znanje in veščine za 21. stoletje. Katere veščine so to?
Ključni elementi teh veščin so kritično razmišljanje, reševanje problemov, kar pomeni, da nekdo prevzame iniciativo in poskrbi, da so stvari narejene, sodelovanje in timsko delo, komunikacija. Ljudi skrbi, kakšno bo življenje v prihodnosti, tako v gospodarstvu, v skupnostih in na ravni celotne družbe. Zavedajo se, da se stvari hitro spreminjajo, v prihodnosti se bodo spremenile službe, delo, tehnologija ... Tisti, ki želijo sodelovati v napredku družbe, morajo razvijati takšne veščine. V času, ko bo nekdo končal univerzo, bo razvoj robotike nepredstavljiv v primerjavi z danes. To pa ne pomeni, da je treba učence in študente danes učiti robotike, pač pa jim dati veščine, ki jih bodo potrebovali čez pet let. Treba jim je dati dispozicijo, pripravljenost, nagnjenost, dovzetnost ter razvijati njihove mentalne in umske sposobnosti, ki jim bodo dale samozavest in zavedanje, da so se sposobni in se lahko naučijo vsega novega. Ter da znajo pri tem skupaj delati z ljudmi, ki imajo te veščine. V Avstraliji se različne veje gospodarstva pogovarjajo z vlado in šolami o potrebnih socialnih veščinah, ki jih pričakujejo od študentov, ko bodo končali izobraževanje. Osnovno znanje je pomembno, te veščine pa jim dajejo posebno znanje za reševanje problemov, kar delodajalci vse bolj potrebujejo.
»Strogo ločujem med pristopi, ki se gredo zabavno znanost, in tistimi, ki zabavajo z uporabo znanosti: prvi delajo iz znanosti klovna, drugi pa spodbujajo radovednost in postavljanje vprašanj.«
Kako zabavna znanost v obliki znanstvenih šovov, dogodivščin in eksperimentov vpliva na proces učenja?
Po svetu je veliko različnih aktivnosti in organizacij, ki vključujejo pozitivno držo znanosti. Vendar pa strogo ločujem med pristopi, ki se grejo zabavno znanost in tistimi, ki zabavajo z uporabo znanosti. Če nekaj raznese, se učenci smejijo in se imajo lepo. Lahko jim rečem, da je to znanost, vendar s tem iz nje naredim klovna, ker gre samo za zabavo. Drugače pa je, če naredimo zabavo z uporabo znanosti, jim pokažemo nekaj, kar se jim zdi čudovito, neverjetno ali čudno, in jih vzpodbudimo, da postanejo radovedni in začnejo postavljati vprašanja. To je tisto, kar naredi učenje naravoslovja zabavno. To ima nanje velik vpliv in je dragocena zapuščina. Pogosto rečem: če vam povem rešitev, boste nehali razmišljati. Če vas nekaj vprašam, boste začeli razmišljati. Če vam dam možnost postavljanja vprašanj, ne boste nikoli nehali razmišljati. S pomočjo te formule se centri znanosti, kakršen je je Hiša eksperimentov – na tem temelji tudi moje delo z učitelji –, usmerjajo v to, kako vžigati radovednost. Lahko uporabljamo enake materiale, na primer balone in tekoči dušik, vendar na takšen način, da obiskovalce pripravimo k razmišljanju in čudenju. Tudi to je zabavno, vendar je veliko več kot samo zganjanje šova. Za takšne znanstvene centre je pomembno, da prepoznajo pomen radovednosti, vedo, kako jo vžgati in to ohranjajo ter pri tem sodelujejo s formalnim šolskim sistemom.
Kako takšne oblike učenja sprejemajo učenci in učitelji po svetu? Ali so dovolj vključene v formalne šolske sisteme?
Učenci so zelo dovzetni, vedno so pripravljeni na nekaj, kar se razlikuje od šolske prakse. Pri vključevanju novih veščin v šolske sisteme imajo več izzivov učitelji. Različne države so namreč na različnih delih poti, kako vključujejo veščine 21. stoletja v svoje šolske sisteme. O pomenu socialnih veščin govori skoraj vsak šolski kurikul na svetu. V šolskih načrtih je zapisano, da je učence treba učiti kritičnega razmišljanja in reševanja problemov, težava pa je, kako je to v resnici vključeno v izobraževanje. Še vedno je preveč v ospredju izpitni sistem, ki učitelje in učence sili, da se preveč osredotočajo nanj, za učenje veščin, kot je kritično mišljenje, pa ne ostane dovolj časa. To velja tudi za učitelje, ki se zavedajo pomena učenja teh veščin. Pri svojem delu učiteljem pomagam prepoznavati, da so oni tisti, ki lahko spremenijo šolske kurikulume in izpitni sistem. Res pa se to ne da na hitro. Nekatere države so že na tej poti spreminjanja, na primer Singapur, tudi Avstralija je pri tem precej napredna. Ko delam z učitelji naravoslovja, jim prikažem preproste majhne spremembe v načinu poučevanja, z uporabo preprostih materialov, s katerimi lahko pri učencih občasno spodbudijo radovednost in postavljanje vprašanj, tako da pri tem še vedno izpolnjujejo zahteve učnih načrtov. V večini skupnosti, kjer sem delal, za to niso bili dovzetni vsi učitelji, nekateri pa so takšen način dela sprejeli.
»Če vam povem rešitev, boste nehali razmišljati. Če vas nekaj vprašam, boste začeli razmišljati. Če vam dam možnost, da postavljate vprašanja, ne boste nikoli nehali razmišljati.«
Kako vidite Hišo eksperimentov, ki je v Sloveniji pred 24 leti orala ledino na tem področju, v primerjavi z drugimi podobnimi znanstvenimi centri po svetu?
Slovenija je lahko zelo vesela, da ima takšen center znanosti. Še bolj pomembno od tega, da je prvi v Sloveniji, je, da ima pravi pristop. Razume pravilen način vključevanja človekovega uma v učenje. To ni samo hiša zabave, tukajšnji tim razume poslanstvo, ki je spodbujanje radovednosti in iskanje načinov, kako narediti učenje zabavno in vedo, kako pritegniti obiskovalce, da se vračajo. Znanstveni centri, ne glede na to, ali so majhni ali veliki, to razumejo ali pa ne. Četudi gre za veliko prizorišče s sijočo zgradbo, to še ne pomeni, da je takšen center dober, pač pa, da je bilo vanj vloženega veliko denarja. Postati dober center znanosti pa je zelo težko. Velika vrednost Hiše eksperimentov je tudi v tem, da gre s svojimi eksperimenti tudi na ulice, med ljudi, program Hiška pa gostuje tudi po šolah.
Učenci so zelo dovzetni in vedno pripravljeni na nekaj, kar se razlikuje od šolske prakse. Pri vključevanju novih veščin v šolske sisteme imajo več izzivov učitelji, ugotavlja dr. Stuart Kohlhagen. Foto Voranc Vogel
V Ljubljani, v Trnovem, bo tudi z evropskimi kohezijskimi sredstvi nastal velik znanstveni center. Kako gledate na takšne projekte?
Učenci so zelo dovzetni in vedno pripravljeni na nekaj, kar se razlikuje od šolske prakse. Pri vključevanju novih veščin v šolske sisteme imajo več izzivov učitelji, ugotavlja dr. Stuart Kohlhagen. Foto Voranc Vogel
Ne poznam podrobnosti pri načrtovanju, tudi ne vem, ali bo to center znanosti, muzej znanosti ali kulturni center. Lahko pa rečem, da je zelo kratkovidno ne upoštevati izkušenj, ki jih je razvila Hiša eksperimentov v 24 letih, kar kaže na nerazumevanje njene vrednosti, ki si jo je zgradila skozi zaupanje in razvoj v skupnosti. Pri vsakem takšnem velikem projektu, ki stane veliko denarja, nastane tveganje, da postane predvsem arhitekturni projekt, brez razumevanja vrednosti, ki jo ima takšna institucija v skupnosti. Po mojih več kot 40-letnih izkušnjah v Questaconu v Canberri najboljši rezultati vedno prihajajo iz manjših projektov, ki razumejo, kaj so cilji, kakšne vrste ljudi je treba zaposliti, kako se vključiti v skupnost in kako razširiti svojo zmožnost spreminjanja. Questacon smo začeli razvijati kot majhen znanstveni center, še manjši, kot je Hiša eksperimentov, potrebovali smo pet let, da smo ga razvili v njeno velikost. Počasi je rasel in se razvil v avstralski Nacionalni znanstveni in tehnološki center, ki ga vsako leto ga obišče 1,5 milijona ljudi. Pridobil si je mednarodni ugled in ljudje se prihajajo učit, kako delamo. Pa za začetek tega projekta nismo porabili veliko denarja. Ko so ljudje razumeli njegovo vrednost, so vanj investirali. Ker Questacon izhaja iz majhnega skupnostnega centra, se ne obnaša arogantno, ampak se povezuje in sodeluje z manjšimi centri znanosti, kar je zelo koristno. Ne ponašamo se s tem, da smo največji in najbolj sijoči, svojo vlogo vidimo tudi kot pomoč. Več velikih znanstvenih centrov v Evropi, Združenem kraljestvu, na Novi Zelandiji in po vsej Ameriki pa so zaradi napačnega modela zaprli. Investirali so veliko denarja predvsem v velike zgradbe, prišlo jih je pogledat veliko ljudi, ki pa se niso nikoli več vrnili.
Ali lahko razvoj digitalnih tehnologij zasenči znanstvene dogodivščine, ki jih ponujajo centri znanosti?
Digitalne izkušnje lahko dobite vsepovsod. Digitalne platforme so blizu celo otrokom, starejšim od mene, vendar pa moč resnične avtentične izkušnje ostaja močnejša kot kdaj koli prej. Nič ne more nadomestiti doživetij na rolki, drvečem kolesu ali pri nihanju na vrvi in padcu v reko, teku po hribu navzdol ... Fizično živimo v naših telesih in to zelo vpliva na to, kako se učimo. Socialna omrežja poleg pasti lahko prinašajo tudi nekatere prednosti, vendar ne morejo nadomestiti pravega druženja s prijatelji. Edinstvene izkušnje, ki jih ponujajo centri, kot je Hiša eksperimentov, ne bodo nikoli zastarele, za razvoj veščin 21. stoletja so pomembnejše kot kdaj koli prej.
»Možgani otrok v Mombaju so prav tako dobri kot od tistih v Singapurju, samo treba jim je dati priložnost.«
Po letu 2017, ko ste se upokojili, ste delali v več kot dvajsetih državah. Zakaj ste se odločili postati znanstveni nomad?
Po 44 letih dela v Questaconu sem se upokojil in tako dobil svobodo za iskanje priložnosti in ljudi, s katerimi lahko delim izkušnje, ki pripeljejo do dodatne vrednosti in izboljšav. Poiščem kraje in partnerje, ki delajo dobro, večinoma v deželah v razvoju, kjer takšne izkušnje še bolj potrebujejo. Nazadnje sem izkušnje svojih globalnih potovanj delil v Singapurju. Delal sem tudi v Afriki in Indiji z mrežo izvirnih znanstvenih centrov in okrožnih znanstvenih središč, kjer je že majhen doprinos na vrhu verige ustvaril veliko sprememb. Ko sem delal v znanstvenem slamu v Mombaju, so prihajali otroci iz zelo depriviligiranih okolij (čeprav oblečeni veliko bolje kot jaz). Imeli so veliko potrebo po učenju, zavedali so se, da lahko svojo življenjsko pot izboljšajo samo z izobraževanjem. Izzivi z učitelji so povsod podobni. Možgani otrok v Mombaju so prav tako dobri kot od tistih v Singapurju, samo treba jim je dati priložnost. Kot nomad imam čudovite partnerje, pri delu mi pomagajo tudi avstralske ambasade.
Prihajate iz Avstralije, kjer je v gozdnih požarih poginila več kot milijarda živali, izumrlo je več ogroženih vrst. Nato so prebivalce ogrozile še močne padavine, ki so povzročile poplave in sprožale zemeljske plazove. Kaj nam sporoča katastrofa tako hudih razsežnosti?
Lepo je bilo videti kako prihaja pomoč iz različnih koncev sveta. Takšna katastrofa je zagotovo velik dodaten pritisk, da je znanost in okoljske podatke treba jemati resneje. To prisiljuje vlade povsod po svetu, da morajo upoštevati znanost pri oblikovanju okoljskih in drugih politik. V več delih sveta že prihaja do sprememb okoljske politike in različnih akcij, kar spremlja veliko ljudi. To bo pripomoglo k temu, da se bo enkrat vse to tudi uresničilo. Veliko ljudi se zaveda sprememb, še vedno pa so tudi takšni, ki tega ne razumejo. Organizacije in znanstveni centri, kot je Hiša eksperimentov, s svojim delovanjem lahko pomagajo razumeti in sprožati spremembe. Treba je najti načine, kako ljudi motivirati za potrebne spremembe. V znanosti je veliko govora o primerni rabi energije, ne samo na globalni ravni. Kot posameznik nimam vpliva na izbiro energetskega sistema za državo, lahko pa se odločim, kako bom deloval sam. Lahko spremenim način življenja, se odločim, iz katerih materialov bom zgradil hišo, spremenim nakupovalne navade ... s tem lahko veliko naredim in se o tem tudi pogovarjam s prijatelji. Pomembna je tudi povezava z organizacijami v skupnosti, ki podpirajo znanstveno kritično razmišljanje, vse to lahko pripelje do sprememb.
