V nadaljevanju preberite:
Letnik 1940. Po diplomi na medicinski fakulteti je opravil specializacijo iz nevrokirurgije in leta 1978 doktoriral. Deloval je na nevrokirurški kliniki UKC Ljubljana in vodil njen eksperimentalni laboratorij. Bil je redni profesor podiplomskega študija na ljubljanski in zagrebški medicinski fakulteti. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in ambasador RS v znanosti. Posvečal se je posegom na obkrajnem živčevju, med prvimi na svetu je začel operirati anevrizme v akutnem stanju.
Pozornosti širše javnosti je bil deležen ob tožbi izraelskega državljana po tehnično uspešni operaciji leta 1992, ki pa je pacienta pustila paraliziranega. Slovensko sodstvo je priznalo sodbo izraelskega sodišča, kar je v nasprotju s slovensko pravno ureditvijo, po kateri bi odgovornost prevzel njegov delodajalec, vendar je primer zapleten zaradi nejasnosti pri ravnanju vseh vpletenih. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je oktobra lani ugotovilo, da je bila Dolencu pred slovenskimi sodišči kršena pravica do poštenega sojenja, in naložilo Sloveniji plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, odločitev o premoženjski škodi pa preložilo na poznejši čas.
Morda bi lahko sklepali, da evropski nagrajenec za izjemno delovanje v nevrokirurgiji, z verjetno prirojeno doslednostjo, natančnostjo in vztrajnostjo pri zasledovanju cilja, sodniške kalvarije doživlja kot nadležno motnjo, ki pa ne bi smela bistveno vplivati na njegovo življenjsko delo, na njegovo življenje. V primeru prof. dr. Vinka V. Dolenca se tak razmislek pojavlja v devetem desetletju življenja, torej v obdobju, ko hočeš nočeš presojaš, kaj je bilo nekaj vredno in kaj se je bolj zdelo, da je vredno.
