Starizem na koncu prizadene čisto vsakega

»Med pandemijo je postalo jasno, kar je sicer prisotno zgolj implicitno: da so življenja starih bolj pogrešljiva od življenj drugih članov skupnosti, da je njihov prispevek k družbi manj vreden in so njihove smrti manj tragične,« pravi mladi raziskovalec Otto Gerdina z zavoda OPRO v predgovoru knjige Crescendo v istem duru, o usodi starih na sončni strani Alp.

OPRO, zavod za aplikativne študije, je v sklopu Festivala za tretje življenjsko obdobje prvič predstavil knjigo Crescendo v istem duru, ki je sicer izšla že lani. V njej avtorji – nevrolog Zvezdan Pirtošek, Majda Pahor, upokojena profesorica na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani, Duša Hlade - Zore, zastopnica pacientovih pravic, in urednik Tomaž Gerdina – opozarjajo na starizem pri nas, njegovih posledicah in mogočih načinih, kako to preseči.

Starizem na družbeni ravni

Starizem se v obliki pristranskih idej, stališč, prepričanj in praks pojavlja tako na individualni kot družbeni ravni in začne vplivati na odločitve v različnih sektorjih, tudi v zdravstvu, pravi Otto Gerdina: »Prepričanje, da je večina bolezni za starost normalna, denimo, preprečuje ustrezno zdravljenje bolezni in stanj, ki jih je mogoče izboljšati.« Dr. Pirtošek, ki pogreša razvoj geriatrije pri nas, konkretno predlaga, da bi mlade zdravnike in zdravstvene delavce morali sistematično naučiti, kako presegati stigmo in starizem: »Da bi se zavedali, kaj v starosti fiziološko propada in kako lahko to kompenziramo, kaj pa se s starostjo pravzaprav izboljšuje.«

Toda epidemija, ko je v prvem valu v domovih za starejše umrl izjemno velik delež starejših, kaže, da se diskriminacija te sicer zelo raznolike skupine ljudi samo še povečuje. Tomaž Gerdina meni: »Epidemija je na najbolj tragičen način razkrila sistematično ignoriranje večdesetletnih problemov in pomanjkljivosti pri zagotavljanju institucionalne oskrbe, kar je povzročilo, da je bilo v letu 2020 več kot polovica umrlih zaradi covida prav stanovalcev domov za stare, medtem ko je bil njihov delež v populaciji le enoodstoten.«

Sodelovanje starejših

Poleg tega, opozarja Otto Gerdina, v Sloveniji ni zaznati dovolj obsežnih dolgoročnih rešitev za pomanjkanje kadra v zdravstvu in pri zagotavljanju dolgotrajne oskrbe, neustrezna je institucionalna infrastruktura za preprečevanje vnosa nevarnih virusov, javno zdravstvo je kronično finančno podhranjeno, zastareli so standardi in normativi pri institucionalni oskrbi starih, splošno primanjkuje bolnišničnih in domskih postelj.

Pogosto se pozabimo vprašati, kako naprej, opozarja Tomaž Gerdina: »Da bi bila družbena enakopravnost starih več kot namišljen občutek, se morajo zastop­niki starih nehati pretežno zgolj plašno odzivati na poskuse krčenja obstoječih pravic in destabilizacije socialne države, ampak morajo aktivno zahtevati nove, alternativne ukrepe.« Družbi primanjkuje vizije: »Samo odzivanje na krivice je premalo, je obrambna poza, kjer smo lahko veseli, da se zgolj ohranja status quo. Zato je treba najti mehanizme, da vzamemo stvari v svoje roke, peticije niso dovolj.«

Nabor rešitev

Skupine civilnih gibanj, ki se že tako odzivajo na razgradnjo državnih institucij in njihovo pod­rejanje avtokratskim težnjam, bi morale prevzeti pobudo na več področjih, ki so povezana s starejšimi. Eden pomembnejših ukrepov bi bil, da bi imelo javno pokojninsko zavarovanje določeno minimalno pokojnino, ki bi starejšemu zagotavljala dostojen življenjski standard. Družba bi morala spodbujati čim daljše obdobje poklicnega dela. Zagovarjati bi morali reformo socialnih transferjev, ki bi vsem članom družbe omogočala socialno in ekonomsko varnost. Spodbujati je treba javno razpravo o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka.

Univerzalno javno zdravstveno varstvo, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi morali finančno in kadrovsko okrepiti. Zdravstveni prispevek ne sme biti regresiven, zato bi morali ukiniti dohodninsko olajšavo zanj. Dopolnilno zavarovanje je treba opustiti in ga nadomestiti z javno dajatvijo. Javna sredstva morajo zagotav­ljati vse potrebne zdravstvene storitve, določene v košarici zdravstvenih storitev, zato se mora obseg javnega financiranja približati zgornji četrtini držav Evropske unije.

Dolgotrajna oskrba mora biti pretežno financirana z javnimi sredstvi in se mora izvajati kot neprofitna dejavnost. Spodbujati je treba vlaganja v infrastrukturo ter obseg in kakovost storitev, namenjenih starejšim. Ne nazad­nje, predlaga Tomaž Gerdina, bi bila za stanovalce domov za starejše pomembna sprememba sestave svetov domov, tako da ne bi imeli več večine ustanovitelji, ampak stanovalci, ki so od delovanja domov odvisni. »Ključna pa bo podpora obupancem, revnim, odrinjenim, za kar morda ne bo dovolj izpis ciljev in pravic, ki jih po večini že tako najdemo v slovenski ustavi in zakonih,« pravijo v zaključku knjige.