Špela Kuhar, arhitektka: Tivoli je zeleno srce Ljubljane

»Špela Kuhar je arhitektka,« se skoraj vedno začnejo opisi sogovornice, naše priložnostne vodnice po slovenski prestolnici.

Je pa še kaj več kot to: ljubiteljica umetnosti in dobre hrane (tudi izdelana kuharica, nomen est omen). Vsa ta zanimanja deli z možem Robertom Potokarjem, ki je prav tako arhitekt. Skupaj pišeta vodnike, ki so inteligentna mešanica napotkov za vse, kar bi tujec in tudi domačin v nekem mestu hotel početi, da bi ustvarjal prijetne spomine: od kulinarike, arhitekture, rokodelstva do naravnih lepot. Do zdaj sta izdala dva: Slovenija osebno in Ljubljana osebno. A to sta le zadnja naslova iz publicističnega opusa Špele Kuhar. Je tudi ustanoviteljica Centra arhitekture Slovenije, blagovne znamke Darilo slovenske arhitekture in programa Igriva arhitektura. Prejela je številne nagrade, dvakrat mednarodno nagrado piranesi.

Špela Kuhar. FOTO: Robert Potokar

V kateri ljubljanski kavarni se domačini najpogosteje zasedite?

Ker sem arhitektka, v ospredje postavljam prostorsko doživetje. Ljubljana ima številne kavarne – katero izberemo, pa je odvisno od tega, v katerem delu leta smo, v katerem delu dneva in kaj si želimo. Ko težko dočakamo pomlad, je vrt kavarne Petkovšek na Petkovškovem nabrežju s čudovito kuliso Ljubljanice, tržnic, stolnice in gradu z ravno prav sončno lego pod kostanji prva izbira. Nova pridobitev prenovljenega centra Rog je terasa kavarne s pogledom na Ljubljanico in je odlična izbira za tople mesece. Za pozimi pa bi v ospredje postavila svetlo notranjost kavarne v Narodni galeriji s pogledom na Robbov vodnjak, ki da občutek širine in svetovljanskosti, ter zanimivi prostor kavarne v Mestnem muzeju, ki je z dveh strani zamejen s steklom. In prav tu, pravijo kavopivci, lahko spijete najboljšo kavo v mestu.

Za vsak letni čas je kakšna druga kavarna najboljša, zimzeleni in hkrati odlični pa sta v Narodni galeriji in Mestnem muzeju (kjer imajo tudi vrhunsko kavo). FOTO: Črt Piksi

Kam iti na dobro, ne preveč pretenciozno, a iskreno kosilce?

Po vsej Sloveniji lahko v gostilnah in restavracijah jemo odlično domačo hrano, pa bolj znano tujo kulinariko, od balkanske, italijanske do kitajske, a za bolj eksotične okuse se je treba podati v Ljubljano. Tu najdemo pestro izbiro postojank od gruzinske, grške, tajske, francoske, japonske, korejske, indijske do mehiške in še kaj bi se našlo. V zadnjem času preseneča majhna restavracija Barra na Bregu, v kateri mojstri pripravljajo jedi s prepletom japonske in perujske kulinarike. Med tednom v času kosila so tu čudoviti okusi v riževih skledah z ribami ali veganske različice. Na meniju pa je vredno poskusiti preplet okusov dveh perujskih jedi: ceviche in tiraditos – rib, mariniranih v citrusih, z zelenjavo in različnimi omakami. Tudi suši je odličen, a malo drugačen, kot smo ga vajeni v tradicionalnih japonskih restavracijah. Pa ker res ni daleč, skoraj za drugim vogalom na Gosposki ulici, naj omenim še eno zanimivo nepretenciozno postojanko, ki ji ne moremo reči restavracija, saj niti nima miz, le nekaj stolov ob šanku. V Ramen by Maru strežejo le odlično jed v skledi, ramen, in to v treh različicah. Osnova je kokošja in svinjska juha z dodatki sojine omake ali miso paste, bele ribje paste, fižolove paste s koščki svinjine, morskih alg, koruze, jajca in seveda rezancev. Pa da ne ostanemo le v središču mesta, skočimo še na tržnico v Moste, kjer v kiosku čara Dalibor Novaković, ki nas v delovnih dneh, samo v času kosila, preseneča z okusi z vseh koncev sveta.

Barra na ljubljanskem Bregu je eden od naslovov, ki ponujajo bolj eksotične okuse, konkretno nikkei: mešanico japonske in perujske hrane. Po take se je, ob obilici restavracij v Sloveniji, vseeno treba podati v prestolnico. FOTO: IHBarra

Kulturna in umetnostna znamenitost, ki je po krivici izpuščena z uhojenih poti turistov, morda celo domačinov ...

Z možem sva si zadala nalogo, da promovirava arhitekturni in kulturni dragulj v bližini našega doma – Plečnikovo hišo. Nekoč sva na sprehodu srečala arhitekta iz Združenih držav Amerike, ki je v Evropo pripotoval predvsem zaradi Plečnikove hiše. Rekla sva si, da če ljudje prepotujejo pol sveta, da bi jo videli, bi jo moral videti prav vsak Slovenec.

V tej hiši, ki je zdaj muzej, je arhitekt Jože Plečnik živel od leta 1920 do svoje smrti leta 1957. Preprosto primestno hišo so bratje Plečnik kupili leta 1915. Želeli so si urediti skupni dom, a je v njej ostal le Jože Plečnik. Pozneje je kupil še sosednjo hišo, obe obnovil in postopoma dodajal različne prizidke. Izstopa okrogli prizidek s položno dvokapno streho. Uredil je tudi vrt s skalnjakom in čebelnjakom. Tako v notranjosti kot na vrtu je uporabil elemente, ki so ostali med gradnjo njegovih projektov. Svojo hišo je sam imenoval poskusna topla greda, saj v njej najdemo številne poskuse konceptov, ki jih je nato uporabil pri snovanju drugih stavb. Pred leti so arhitekti biroja Arrea del hiše ob ulici z občutkom za dediščino uredili v sprejemni center in razstavni center, kjer so predstavljena Plečnikova dela na veliki maketi Ljubljane.

Plečnikova hiša. Ljudje potujejo čez pol sveta, da jo vidijo. Vi ste jo? FOTO: Voranc Vogel

Kje na mestnih ulicah najbolj zanimivo na površje pronica zgodovina mesta, kam se postaviti, ko želite videti v njegovo prihodnost?

Ljubljana je mesto plastenja. Ko na primer hodimo po Vegovi ulici, vidimo ostanke srednjeveškega obzidja, zgrajenega iz kamnov nekdanjega rimskega zidu, klasicistične stavbe, kot sta realka in sedež univerze, Plečnikove krajinske ureditve s spomenikom francoske revolucije, njegov NUK, Kongresni trg s parkom Zvezda in ob njegovi severni strani spomenik vsem žrtvam vojn – arhitekturo spomina sodobnega časa.

Če želimo videti v prihodnost, se moramo ozreti na peščeno praznino, kjer bo, upamo, da kmalu, zrasla nova knjižnica. Novo narodno univerzitetno knjižnico namreč čakamo že več kot 35 let, ko je bil konec osemdesetih razpisan prvi natečaj. V samostojni Sloveniji imamo veliko težavo z velikimi smelimi projekti, kakršne smo poznali še v času socializma, če vzamemo za primer Cankarjev dom ali Klinični center. V bližnji prihodnosti bomo dobili novo železniško in avtobusno postajo, ob stari nam je domačinom prav nerodno, če moramo pospremiti koga na avtobus. Prihodnost Ljubljane je ne nazadnje tudi v obljubljenih dostopnih novih soseskah, kjer si bodo mlade družine lahko ustvarile cenovno dosegljiv dom.

Preteklost in prihodnost prestolnice prav neposredno trčita druga ob drugo na mestu, kjer bo – po štiridesetletnem čakanju – nekoč NUK 2, nad ostanki nekdanje Emone. FOTO: Voranc Vogel

Kotiček, vogal, ulica, prostor, ki vas vedno znova osupne s svojo lepoto?

Tivoli je zeleno srce Ljubljane, v katerem najdemo domačini mir in veliko vsebin za preživljanje prostega časa. Urejati so ga začeli v 19. stoletju, med bolj znanimi ureditvami je Lattermanov, danes Jakopičev kostanjev drevored. Leta 1933 so po Plečnikovih načrtih uredili Jakopičevo sprehajališče kot povezavo mesta s Tivolskim gradom. V parku je Tivolski ribnik s priljubljeno kavarno Čolnarna in otroškim igriščem na drugi strani. Na izteku Jakopičevega sprehajališča je Tivolski grad z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom, v katerem med drugimi razstavami vsako drugo leto priredijo Mednarodni grafični bienale. Po njem se imenuje tudi Caffe Bienale, ki ima obsežno zunanjo teraso, s katere se odpira čudovit razgled. V neposredni bližini stoji secesijska stavba, nekdanji hotel v švicarskem slogu, zaradi česar je dobila ime Švicarija. Leta 2017 je bila prenovljena v prostore, namenjene umetniškim rezidencam in ateljejem, ki pogosto odpirajo svoja vrata obiskovalcem. V pritličju, kjer sta tudi bistro in kavarna, je ohranjen in muzejsko predstavljen atelje kiparja Stojana Batiča. Priljubljena destinacija je še Rožnik. Pod cerkvijo Marijinega obiskanja je domačija, danes Gostilna Rožnik, v kateri je med letoma 1910 in 1917 stanoval pisatelj Ivan Cankar.
V njegov spomin je v gospodarskem poslopju urejena spominska soba, ob gostilni pa je njegov spomenik.