Gozdni raj, ki ga pozna le peščica ljudi

Med Ogulinom in Slunjem, v osrčju Karlovške županije, le 50 kilometrov od hrvaške prestolnice, je pravi raj. Do skrivne doline, kjer se reka Tounjčica izliva v Mrežnico in kjer se v vročih dneh dviga vodna para iz tamkajšnjega slapa, vodi dolga makadamska cesta. Tam ni telefonskih žic in signala mobilnega​ omrežja – obiskovalec lahko uživa v spokojni naravi, ne da bi ga zmotil pisk prispele elektronske pošte. Ob smaragdni vodi, obkroženi z zelenimi gozdovi, obratuje robinzonski kamp Slap.

Obiskovalci se lahko nastanijo v šotorih na travniku ali v eni od dveh kolib, blizu kampa sta tudi starinski mlin in manjši etnografski muzej. Kot je pisal Jutarnji list, za ključe raja skrbi Ratko Ivčević, ki je zemljišče kupil leta 2003. Uredil je bližnjo okolico in pešpoti ter omogočil radovednežem, da poleg počitka uživajo v dejavnostih, kot so rafting, vožnja s kanujem, splavarjenje, pohodniški izleti in plezanje.



V bližini je več slapov in razglednih točk ter ruševine srednjeveškega gradu. V Ivčevićevem etnografskem muzeju je bogata zbirka zgodovinskih predmetov iz okoliških krajev, ki jih je lastnik zbiral zadnjih deset let. Kot pravi, so ljudje navdušeni tudi nad lesenim mlinom.

Nekoč je pripadal Mihajlu Vidoviću, ki so ga domačini poznali po vzdevku Mile Zmaj. Menda je bil zelo močan: prenašal je dvanajstmetrske hlode, se spuščal v vrtače, tam sekal drevesa in jih kar sam vlekel na površje. Kljub nadnaravni moči je bil dobre narave. Ivčević je kupil posest od njegovega sina, od vnukov pa je pridobil fotografijo pokojnega, ki je zdaj izobešena v muzeju.

Odrezani od sveta

Morda največja posebnost kampa Slap pa je njegova odročnost, odrezanost od sveta. Le redki turisti ga poznajo. Lastnik ni postavil spletne strani, objavil ni nobenega oglasa, kamp nima profila​ na facebooku, kaj šele na instagramu. Zadovoljil se je z nekaj sto gosti na leto, ki pridejo večinoma iz Češke, Madžarske, Poljske in Francije, kamp pa se oglašuje skoraj izključno od ust do ust. Zanj ne vedo niti krajevni turistični delavci.



Ivčević, ki je bil dolga leta zaposlen v ogulinski javni upravi, nekaj časa pa je poučeval tudi hrvaški jezik, se je v kraj zaljubil že pred pol stoletja, ko je tja zahajal na ribolov z očetom. Za nakup se je odločil po smrti enega od sinov, ker je v okoliški naravi našel uteho v bolečini. Preden se je lotil prenove objektov, se je moral prepričati, da na območju ni min, ki bi tam lahko ostale iz vojne.



Za pomoč se je obrnil na domačina, ki je izgubil nogo na bližnjem minskem polju. »Dolina je bila povsem zaraščena, kot džungla. Tam bi lahko bile tudi mine, zato sem prosil domačina, ki dobro pozna okolico, da mi je razkazal nevarne kotičke, preden so prišli strokovnjaki za odstranjevanje eksplozivnih teles. K sreči se je nazadnje izkazalo, da je posest varna,« je povedal za Jutarnji list.

Zaradi opozoril o minah v okoliških gozdovih so se turisti izogibali doline, sem pa tja je po reki priplula le kakšna skupina kajakašev. Ivčević se je rad zapletel v pogovor z njimi in jih na svoji domačiji pogostil s hrano in pijačo, kmalu pa se je zavedel, da ima kraj tudi turistični potencial. Ker ni hotel škodovati naravi, se je odločil za robinzonski turizem.



Da ga ne zanima zaslužek, potrjujejo cene prenočitev, ki so zgolj simbolične. Za prenočitev v kolibi je treba odšteti 79 kun (okoli deset evrov), za prenočitev pod zvezdami pa 43 kun (nekaj manj kot šest evrov). »Ne zanima me množični turizem. V kampu sva zaposlena samo jaz in žena Elizabeta, včasih nama pomagata sin Milan in snaha Marina, včasih pa kar gostje. Naši obiskovalci spijo povsod, na klopcah, na travi, ob reki, vsak ima svoj najljubši kotiček,« je dejal gostitelj in poudaril: »Gostov ne vabimo, saj nas sami najdejo. To so ljudje, ki prepoznajo naravno lepoto in pozitivno energijo, o tem pa povedo drugim. Ne bi si želeli boljšega priporočila.«