Iz oddaljenosti lovi trenutke in jih prinaša bliže

Najprej je bila ljubezen do ustvarjanja in potovanj, nato je prišla ljubezen do fotografije. Ta je zanjo v zadnjih nekaj letih povsem spontano postala zelo pomembna. Fotografije je Celjanka Andreja Ravnak začela sprva malce zadržano, nato pa vse bolj samozavestno pošiljati na domače in mednarodne natečaje ter osvojila številne nagrade; nazadnje je 21. januarja zmagala na največjem fotografskem natečaju popotniške fotografije na svetu Travel photographer of the year – TPOTY 2023.

Šele po tednu dni se je zavedela, kaj pomeni naziv najboljše popotne fotografinje na svetu – čast, hkrati pa veliko medijsko izpostavljenost, ki je, sicer večinoma za objektivom, ni vajena.

Njene zmagovalne fotografije s podobami hmeljarstva v Savinjski dolini ter valovitih polj v Italiji in na Češkem, ki na trenutke ne delujejo kot fotografije, temveč kot slike na platnu, posebej izstopajo, ker niso narejene v »idealnih razmerah« oziroma optimalnem letnem času, kot je zapisal Chris Coe, ustanovitelj projekta in predsednik žirije.

Arhitekta, ustvarjalka

Prav to, da iz navidez neidealnih razmer zna potegniti največ – s kompozicijskimi veščinami, pravimi kadri in drugimi detajli, je odlika fotografinje Andreje Ravnak. Je samoukinja, po izobrazbi arhitektka, predvsem pa je ustvarjalka, umetnica, popotnica.

»Seveda ni recepta, kako posneti zmagovalno fotografijo, to se zgodi spontano. Res je, da načrtujemo, predvsem zaradi svetlobe, kdaj bomo fotografirali; praviloma popotni fotografi vstajajo zgodaj zjutraj, čeprav sama nisem ljubiteljica ranih ur. Svetloba je tista, ki naredi fotografijo, ustvari globino, razpoloženje. Redko so razmere zares idealne, a izkoristiti je treba trenutek, ko si na neki lokaciji. Včasih gre vse prav, imaš krasne jutranje meglice, lepe tople sončne žarke, ujeti moraš le čudovite prizore, drugič pa se je treba precej bolj namučiti. Poiščem, denimo, zanimive sence, ki podajo dobro abstrakcijo. Ali pa se kaj zgodi: nekdo gre čez polje, ujamem trenutke, vtise. Ti niso omejeni le na jutro in večer. Tudi čez dan lahko vreme zelo pomaga, recimo z oblaki, ki se premikajo in po pokrajini rišejo dinamiko s sencami.«

Teleobjektiv in zbita perspektiva

Ena od njenih posebnosti je, da pokrajine fotografira s teleobjektivom. Iz daljave lovi izseke in jih približuje. »Tovrstni objektiv ponuja čar zbite perspektive: med sabo oddaljene dele krajine navidezno zloži skupaj, drugače je kot pri širokem kotu, kjer je občutek prostora popolnoma drugačen. Večina pokrajinskih fotografov dela s širokim kotom, da bi zajeli čim več scene. Mogoče je to lovljenje izsekov iz daljave tisto, kar pri mojih fotografijah izstopa. Zbita perspektiva ima tudi slabost, saj nastajajo dvodimenzionalne fotografije, brez pravega občutka globine prostora. Potem je od mene odvisno, kako poudarim svetlobo, ki ponovno pričara prostorski učinek.«

S popotno fotografijo se je ljubiteljica narave, ki o sebi pravi, da živi v svojem vesolju, srečala spontano. »Pred kakšnimi petnajstimi leti sem zmagala na lokalnem fotografskem natečaju in za nagrado dobila fotopotep v Toskano. Takrat so fotografi množično hodili v Toskano in od tam prinašali podobne fotografije. V želji biti drugačna, me kaj takega sploh ni zanimalo. A potem je bilo na fotopotepu super, družba je bila dobra, prav tako vzdušje, in po spletu okoliščin sem čez nekaj let postala del ekipe, ki vodi fotopotepe.«

Tako pod okriljem platforme Digitalna kamera že vrsto let z ljubitelji fotografije obiskuje različne lokacije. V Toskano ali na Moravsko, kjer je posnela tudi serijo zmagovalnih fotografij, gredo dvakrat ali trikrat na leto v različnih sezonah. Tudi zato so nastale serije fotografij, zgodbe, ki rišejo pokrajine v različnih delih leta. Pravi, da buhteča narava, ki jo ima sicer zelo rada, fotografsko zanjo ni tako zanimiva, saj zelena barva izjemno izstopa in ne ponuja toliko možnosti za kreativnost.

Najljubša ji je Toskana

Poleg omenjenih destinacij radi obiščejo Provanso, Južno Anglijo, Baskijo, arktični sever Norveške, Transilvanijo, kanjon reke Uvac v Srbiji, Durmitor, Benetke ... Gre za njihov klasični nabor krajev, za katere je vsako leto znova veliko zanimanja, občasno dodajo še kakšnega novega. »Kateri je moj najljubši? Z vidika fotografskega ustvarjanja bi lahko bila ves čas v valoviti pokrajini Toskane in se je ne bi naveličala. Sicer pa so moja največja ljubezen Lofoti daleč na severu Norveške.«

Njena potovanja so zdaj vezana predvsem na fotografijo. »Nekoliko pogrešam avanturistične čase, ko sva s sinom šla kam dlje, ven iz Evrope. Čeprav je bil takrat kovček skoraj večji od sina, sva vsako leto kam odpotovala. V Turčiji in Maroku sem opazila, da tudi on precej bolj uživa v pokrajinah kot v mestih. Najbolj mi je v spominu ostalo raziskovanje indonezijskega otoka Sulavesi, takrat je bilo tamkajšnje življenje še precej bolj avtentično. Globalizacija in množični turizem sta z leti pogoltnila tisto zares pristno, to se dogaja povsod po svetu.«

V prihodnje je eden od želenih ciljev Južna Amerika; morda ji že jeseni uspe raziskati Bolivijo in Čile. »Na tem planetu je res ogromno čudovitih kotičkov. Še posebej me nagovarjajo in navdušujejo gorske krajine, puščave, območja aktivne geologije. Tam, kjer narava ustvarja najtežje življenjske razmere in je človeškega vpliva čim manj.«

Gore in puščave

Andrejo Ravnak navdušujeta gola pokrajina in surova geologija. Tudi zato ji je Toskana najbolj všeč, ko je popolnoma gola, ko so polja zorana, pripravljena za setev in delujejo kot sipine, kot valovi. »Če se poglobiš, tudi s prostim očesom v valoviti krajini najdeš ves razpon toplih in hladnih barv, od toplih zemeljskih odtenkov prek sive in modre, vijoličaste – čudovito je.«

Čeprav je fotoaparat njen zvesti spremljevalec, pravi, da bi lahko šla na potovanje tudi brez njega. »Večina fotografov tega ne zmore. Ampak jaz bi preživela, ker grem na potovanje najprej zaradi doživetij, iskat vtise in občutke, širiti obzorja. Super je, če uspe kakšna dobra fotografija, a to ni moj glavni cilj. Dobro fotografijo lahko narediš tudi za domačim vogalom, za to ni treba okoli sveta. Je pa res, da imam s seboj vedno vsaj telefon. Slike potrebujem za to, da se lahko čez čas spominjam vsega doživetega. Zaradi tega sem sploh začela fotografirati. Svojega življenja se v glavnem spomnim s fotografij.«

In kaj po njenem odlikuje dobrega popotnega fotografa? »Naprej širok um. Ne gre za to, da prideš in posnameš nekaj tipičnih 'instagram fotk', ampak da se znaš potopiti v okolje, kamor si prišel, da ga znaš raziskati, doživeti, se povezati. Zelo dobro je biti ves čas pozoren in ujeti prave trenutke, a ne le za fotografske motive. Poskušam srkati vzdušje in kraje zares spoznati. Če jih po svoje doživiš, lahko nastanejo povsem drugačne fotografije. Tu in tam se to prepozna tudi na mojih fotografijah.«

Instagram turizem

Fascinantno je, kako se je v teh instagram časih vzpostavil svetovni zemljevid točk, kjer naj bi popotniki naredili dobre fotografije. Ljudje namreč danes večkrat cilje izbirajo glede na podobe, ki jih vidijo na omrežjih. »V Sloveniji 'morajo' foto turisti imeti dve ključni cerkvi in Blejski otok. Seveda se lahko zgodi, da te lokacije ne ujamejo v idealnih razmerah, kakršne so pričakovali, poleg tega pa slepo iščejo instagramabilne točke, namesto da bi se potrudili videti še kaj drugega, se prepustili vzdušju, spoznali domačine, skrite kotičke. Instant turizem se mi ne zdi prav dobra stvar. Mislim tudi, da nam ni treba ravno vsega videti v živo, tudi če si to lahko privoščimo. Obstajajo čudoviti dokumentarni filmi, ki nekatere kraje in predvsem živalski svet prikažejo precej bolje, kot bi jih lahko videli sami, na lokaciji.«

V dobi, ko smo vsi po malem »fotografi« s svojimi pametnimi telefoni, s katerimi lahko naredimo korektne fotografije – to se zdi sogovornici zelo pozitivno – Andreji Ravnak ostaja upanje, da bo dobra fotografija cenjena tudi v prihodnje. »Res je, da imajo kamere v mobilnikih samodejne nastavitve, denimo, da prepoznajo tip scene in objekte, s pomočjo umetne inteligence pa nastane zelo solidna in všečna fotografija.« Celjanka meni, da se bomo estetike, deloma ali v celoti narejene s pomočjo umetne inteligence, sčasoma nasitili, zato pričakuje, da bo še vedno izstopala originalna fotografija, ki ponuja avtorski pristop.

Andreja Ravnak, ki soustvarja platformo Digitalna kamera (med drugim je njena strast pisanje), je precej vpeta v slovensko fotografsko skupnost. V Digitalnem foto klubu skrbi za razstavne projekte in fotografske natečaje, je mentorica foto krožkov in občasno predava, pogosto je na natečaje vabljena kot žirantka. Tudi kot članica ekipe Fotografske zveze Slovenije, kjer je trenutno podpredsednica, pomaga povezovati slovenske fotografe in spodbujati kakovostno ustvarjalnost na tem področju. Skozi življenje hodi brez omejitev in si ne zapira vrat. Čeprav morda občuti pritisk, da mora od prejema nagrade biti še boljša, pravi, da se je zdaj v njej še bolj razplamtela iskrica za ustvarjanje fotografskih zgodb oziroma serij, čemur želi v prihodnje posvečati več energije.