Od Cape Towna do Nordkapa – s kolesom

Ko se je Teresie Hommersand pred osmimi leti odločila, da ne bo več potovala z letali, je živela v Južni Afriki. Leta študija in nato tudi dela v tej afriški državi so se počasi iztekla in napočil je čas vrnitve v domovino. Kako, če polet ni opcija? Norvežanka je izbrala kolo in potovanje domov spremenila v okoljevarstveno misijo, poimenovala jo je Cape to Kapp, ki se bo po skoraj treh letih končala letos poleti.



Prav te dni je na Dunaju, na obisku pri prijatelju in slovenskem matematiku, ki dela v Avstriji, Matjažu Kovšetu. »Prvič v življenju sem bila v operi in nadvse uživala,« je navdušeno povedala. Te dni ima v glavnem mestu Avstrije še nekaj predstavitev, opravila je že nekaj pogovorov z novinarji, sicer pa je predvsem turistka, kakor je bilo razbrati iz besed dobrovoljne 34-letne popotnice.

Prejšnji mesec je na svoji skoraj 20.000 kilometrov dolgi poti, med katero bo obiskala 24 držav, prečkala tudi Slovenijo. Čeprav je majhna, potovanje ni bilo prav kratko, je dejala. V Slovenijo je prikolesarila iz Zagreba, najprej je prečkala Novo mesto, kjer si je zaželela oddiha. Ker potuje z zelo malo denarja, si velnesa kajpak ne more privoščiti. A je kljub temu »potrkala« na vrata Dolenjskih toplic in tam so jo radi sprejeli.



Pot po naši državi je nadaljevala proti Novi Gorici, v dolino Soče do Kobarida, od tam v Bovec, nato čez Vršič v Kranjsko Goro in povsod se je počutila dobrodošlo. Kjer koli se je na večer ustavila z vprašanjem, ali si lahko tam postavi šotor, so ji ljudje ponudili prenočišče, češ, zunaj je premrzlo (in takrat je bilo celo res zasneženo), dogovorila se je tudi za kolesarjenje v podzemlju Pece, ki pozimi sicer ni mogoče, je navdušeno pripovedovala, še več kot ta kratki zapis pa povedo fotografije z njenega instagrama.
 

Izboljšati ogljični odtis

To je sicer splošni vtis z njenega potovanja, ki se je začelo junija 2017 na rtu Agulhas, najjužnejši točki v Afriki. Čeravno se pogosto zdi, da je človeštvo prežeto s krutostjo, so njene izkušnje drugačne: »Prevzeta sem od velikodušnosti ljudi.«
Toda kaj je Norvežanko, ki se dotlej ni ravno uvrščala med kakšne kolesarske ultramaratonce (niti mestne kolesarje ne, kakor je smeje se pristavila, saj je po ulicah večinoma hodila peš ali uporabljala javni prevoz), nagnalo na tako dolgo popotovanje? Preplet življenjskih okoliščin in zavedanja o podnebnih spremembah.



V Cape Town je prišla zaradi študentske izmenjave; ker ji je bilo zelo všeč, si je tam našla delo in naposled preživela še sobotno leto, ki si ga je vzela za magistrsko nalogo. Zaradi študija je veliko potovala, pravzaprav so bila potovanja njena strast, in tej se je lep čas prepuščala, tudi letela je zelo rada. Potem pa je v njej počasi rasla okoljska zavest, želela si je izboljšati svoj ogljični odtis in spoznala, da lahko veliko naredi že, če ne leti. Samo z letom iz Norveške v Južno Afriko je namreč proizvedla dve toni ogljikovega dioksida.

Da ne bo več letela, se je odločila pred osmimi leti, njen zadnji polet je bil januarja 2012, tudi po zaslugi profesorja, ki je takšno odločitev že sprejel in ji je bil v navdih. Odločitev ni bila po volji njeni družini, ki je zaradi tega odtlej ni videla, potovanjem pa se ni povsem odrekla. Tudi z javnim prevozom je lahko obiskala lep del Afrike.

Ko je napočil čas vrnitve na Norveško, je nekaj časa razmišljala o ustreznem prevoznem sredstvu. Ker si je želela na poti čim več doživeti, je izbrala kolo. To, ki jo zdaj vozi v daljave, je oblikoval njen prijatelj iz Južne Afrike in je doslej (če ne upoštevamo treh manjših popravil) še ni pustilo na cedilu.



Potuje tako rekoč brez denarja (sproti ga zbira tudi prek platforme Patreon) in z zelo malo prtljage – s sabo ima poleg osnovnih potrebščin sicer opremo za kampiranje, hrano in vodo, a še tega pogosto ne potrebuje, saj ji ljudje večinoma ponudijo prenočitev in večerjo. Slabih izkušenj skoraj nima, izjema je bilo spolno nadlegovanje, ki ga je doživela v Egiptu, bežala je tudi pred slonom v Bocvani in trepetala med prečkanjem območja, kjer živi velika populacija levov, sicer pa je bila ena hujših preizkušenj pot po Sahari v Sudanu, kjer je poganjala pedale pri 50 stopinjah Celzija.
 

Množica izjemnih spominov

Najboljših doživetij je bilo toliko, da jih skoraj ni mogoče nanizati. V spomin so se ji za vselej zapisali Danakilska depresija v Etiopiji, praznovanje božiča na vrhu gore Kenija in kolesarjenje čez Sueški prekop, za kar je morala pridobiti posebno dovoljenje. A na splošno je največji vtis naredila nanjo prijaznost ljudi. »Povsod sem se počutila tako dobrodošlo. Marsikdo me je vprašal, kako to, da ženska potuje sama. Toda to je bilo velikokrat prednost, saj so mi bili še bolj pripravljeni pomagati, mi ponuditi zavetje in pomoč, če sem jo potrebovala,« je naštevala.

Med njeno prtljago je bil nekaj časa tudi prenosni projektor na sončno energijo, s katerim je predvajala filme o podnebju in okolju, tudi v najbolj odročnih vaseh v Keniji ali v šolah v Sudanu in Turčiji. Pogosto so jo poslušali ljudje, ki za podnebne spremembe še slišali niso, saj imajo povsem druge težave. »Tega se dobro zavedam, zato nikoli ne sodim, ampak poskušam razložiti, če so me le ljudje pripravljeni poslušati. Poudariti poskušam, kaj lahko vsak posameznik prispeva k spremembam, ne le podnebnim, ampak tudi sicer v svojem življenju. Pri tem poskušam biti zgled in navdih.«

Z Dunaja bo pot nadaljevala predvidoma prihodnji teden, pred njo je še nekaj mesecev potovanja, pri čemer si končnega datuma noče postavljati. Ko bo prišla domov, bo najprej nekaj časa preživela z družino in prijatelji, potem pa se bo spet preselila. Živela in delala bo v Berlinu, je povedala.