Prostor, kamor prihajajo ljudje poleti iskat senco

Četudi je april mesec, ki v Arboretum Volčji Potok vsako leto privabi največ ljudi, saj se takrat prebuja pomlad ter cvetijo narcise in tulipani, obiskovalci tudi maja niso prikrajšani. V največjem razcvetu so rododendroni in okrasne čebule, pravzaprav je arboretum lep v vseh letnih časih. Navsezadnje je prav naravna pestrost razlog, da so leta 1952 na tem mestu zasnovali vrt, ki je eden najpomembnejših in najbolj obiskanih v Sloveniji.

Lani so našteli 350.000 vstopov, med njimi so stalni obiskovalci, ki imajo letno karto, nekateri v arboretum zavijejo celo večkrat na teden. Tujih obiskovalcev je približno deset odstotkov, želijo si jih več, zlasti poleti, ko so domačini na počitnicah. Kot je za Delo povedal direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak, znan tudi kot velik poznavalec in ljubitelj vrtnic, si želijo obisk razporediti skozi vse leto. »Če je v sezoni na mesec kakšnih 30.000 obiskovalcev, jih je v aprilu okrog 50.000, iz izkušenj pa vemo, da je tri tisoč ljudi na dan tisto, kar zmore naše parkirišče in kar nenazadnje omogoča, da v parku, ki se sicer razprostira na več kot 80 hektarih, ni občutka gneče.« Da bi se temu izognili, so tudi že razmišljali o tem, da bi obiskovalci vstopnice rezervirali vnaprej, kar je sicer praksa v številnih podobnih vrtovih v tujini.

Cvetoči kostanjev drevored

Po parku nas je tokrat s traktorčkom popeljala Melita Miš Strgar, ki, podobno kot direktor, v arboretumu dela že več kot 30 let »Arboretum je moj drugi dom. Ko sem imela še manjše otroke, smo hodili skupaj, zdaj pa se z možem vsak konec tedna tukaj sprehajava. Tu uživamo, res mi je lepo,« je razlagala na poti do kostanjevega drevoreda, ki je v tem času, ko to veličastno drevo cveti, še posebej lep. »Narcise so odcvetele, vendar jih ne pokosimo takoj, da v vmesnem času dobijo hrano, sicer imamo že februarja zvončke kronice, ki se razprostirajo na petih hektarih. A tudi če ni vseh bujno cvetočih rastlin, je pri nas zmeraj lepo.«

Poleti imajo poseben čar visoka drevesa, v parku imajo namreč res bogato zbirko dreves, med drugim velikansko metasekvojo, ki je bila posajena leta 1953 in je menda najdebelejša na svetu, pa tulipanovce, ki so med najvišjimi v Evropi. Predvsem poleti pridejo ljudje tja iskat senco, kot sta ugotavljala oba sogovornika. Posledicam podnebnih sprememb se morajo prilagajati tudi v parku, čeprav je, kot je pojasnil direktor, Slovenija k sreči ena bolj namočenih držav v EU, zato veliko dodatnega zalivanja ni potrebnega. »Mnogi se pridejo v vročih dneh sem ohladit. Precej lažje je prenašati 30 stopinj Celzija med drevesi kot med betonom,« je dodala Miš Strgarjeva.

Zato razmišljajo, kako park narediti prijetnejši v vročih poletjih, morda s sajenjem več grmovnic, da preprečijo dotok vročega zraka, da se lažje doživi svežina, ki jo daje voda, poudarja direktor: »Imamo veliko jezer, potoke, ki tečejo, s tem, kako ustvariti dodatno svežino, se bomo gotovo še veliko ukvarjali. Nasadi dreves za prihodnost, ki so odporna za bolj vroče razmere in lahko kljubujejo temperaturnim spremembam, so funkcionalno namenjeni temu, da zasenčijo pot po zahodnem robu arboretuma, ki je bila načrtovana pred 20 leti, ko še niso vedeli, kako vroča bodo poletja. Ugotovili so, da poleti tam nihče ni hodil, saj ni bilo vzdržno, zato so posadili drevesa, da delajo senco.«

Opažajo, da je park, ki ima sicer prvenstveno izobraževalno vlogo, ki jo dopolnjuje s kulturnimi vsebinami, večkrat točka srečanja: v njem se dobivajo družine z otroki, ti se lahko igrajo na velikem igrišču, obdanem z lesenimi igrali in dinozavri. Prepričan je, da tudi z igriščem in infrastrukturo za otroke vzgajajo oziroma investirajo v prihodnost. »Če danes družine prihajajo in navajajo otroke na naš park, četudi morda sprva zaradi igral, se bodo ti čez leta sem vračali s svojimi družinami, morda se bodo začeli zanimati tudi za rastline ... Gre za privzgajanje kulture obiskovanja parkov in vrtov.«

Večina si želi miru in uživati v lepoti

»Marsikdaj vidimo, da se ljudje pridejo tudi samo sprehajat, iščejo mir in tišino, sprostitev. Večkrat moramo zato stopiti nazaj in se zavedati, da ni vsem do tega, da bi se o rastlinskih vrstah kaj posebej poučili. Včasih ni treba vedeti vsega o cvetlicah, da uživamo v njihovi lepoti in v urejenem okolju, kot je arboretum,« ugotavlja Mastnak.

Kot javni zavod, ki ga je ustanovila Republika Slovenija, si želijo biti ljudem dostopni: »To ni hermetična institucija, ampak prostor, namenjen prebivalcem. Že od začetka je bilo njegovo poslanstvo večplastno: prva stvar je bila botanična zbirka, druga šolanje, tretja pa prostor za preživljanje prostega časa, regeneracijo, doživetje nečesa lepega. To ni mestni park, kjer se igra nogomet, ampak je po vsebini bogatejši.«

Sogovornik, po prvotni izobrazbi gozdar, si želi, da bi ljudje arboretum dojemali ne le kot cvetlični in drevesni, ampak tudi kot gozdni park. »Imamo namreč naravni gozd v petih različnih izvedbah. Če človeka opozoriš, opazi, kako se z naravo spreminja tudi gozd. Veliko je naravnih potokov, ki so privlačni zaradi šumenja, tu so ptice, naš redni obiskovalec je vodomec, imamo redke vrste dvoživk … Tudi s tem prepletom ekosistemov je park poseben.«

Radi bi pomladili kader

V Arboretumu Volčji Potok imajo več kot 3500 rastlinskih vrst in sort, za katere skrbi približno 30 ljudi, ki so tudi tokrat pleli gredice, obrezovali drevje, kosili travo. A toliko delovne sile je težko zagotoviti, saj je med mladimi generacijami malo zanimanja za vrtnarstvo. »Poklicne šole so slabo obiskane, težko dobimo mladega človeka z ambicijo,« pravi Mastnak, sicer tudi predavatelj. Med njegovimi cilji za naslednja štiri leta na direktorskem položaju je tako pomladiti kader.

Ko sva se z Melito Miš Strgar ob glasnem ptičjem petju pripeljali do urejenega skalnjaka, je razkrila, da ga je zasnoval 88-letni upokojeni zaposleni, Lado Pergovnik, vrtnar stare sorte. Še vedno pomaga in usmerja mladi kader pri urejanju rastlinjaka. »Zelo si želimo, da se znanje prenese na naslednjo generacijo, trenutna bo namreč kmalu šla v pokoj,« je dodal Mastnak.

V pomladno sezono so vstopili z več novostmi. Prenovljen je francoski vrt s pušpanom, to je prvi korak v obnovi celotnega francoskega vrta, v teku je energetska sanacija treh osrednjih objektov, prav tako večajo ponudbo, med drugim s tematskimi potmi za ljudi z oviranostmi.

»Prva skupina, ki smo se ji posvetili, so osebe z demenco, ki jih lahko na sprehod pripeljejo sorodniki ali prijatelji. Takšen krog mora biti zelo premišljen: poti morajo biti gladke, dovolj kratke, predvsem pa zanimive. Kot smo doslej preizkusili, so se obiskovalcem vzbudili spomini prek stimulansov, predvsem vonja. Ta ima namreč neverjetno moč, da prebudi spomine. Prav tako, ko opazujejo vodne ptice na jezeru in tako doživijo stvari, ki 'naredijo tisti klik', da se prebudijo iz letargije,« pojasnjuje direktor.

V prihodnje se nameravajo še bolj usmeriti v to, da z minimalnimi prilagoditvami dosežejo širok spekter obiskovalcev, tudi ljudi z različnimi oviranostmi. Pri tem sodelujejo s študijsko skupino in raznimi društvi.

Rododendroni v vsej svoji veličini

V tem času so v parku še posebej veličastni rododendroni, ki so med drugim zanimivi zato, ker so stari 60 let. »V večini Slovenije ne uspevajo dobro ali celo propadejo, saj nimajo ustrezne zemlje. V arboretumu je približno četrtino površine z zelo kislo zemljo. Če tja posadimo rododendrone, imajo možnost postati velike in res košate rastline,« je razložil direktor. Rododendroni sicer zlagoma izginjajo z vrtov prav zaradi vročih in suhih poletij, ki jim ne ustrezajo. »Pri nas imamo to srečo, da so bili posajeni z veliko pameti, na severni obronek gozda, na robove terase. Tistim, ki gledajo proti zahodu, smo pred dvema letoma pomagali z razpeljanim zalivalnim sistemom, zato jih, ko pritisne suša, pomagamo z vodo. Tako so postali lepši, kot so bili. Treba je imeti v mislih, od kod rože prihajajo. Mnogo prednikov teh okrasnih rododendronov je s pobočij Himalaje …«

Cvetlični »šov« rododendronov traja približno tri tedne. Junija pa bodo pozornost obiskovalcev pritegovale vrtnice.