Skozi tri bohinjske hiše od kamene dobe do sodobnega turizma
Bohinjska občina, ki se po velikosti uvršča na šesto mesto v Sloveniji, ima okoli 6000 prebivalcev in en vrtec, tam pa so tudi trije muzeji, ki sodijo pod okrilje Gorenjskega muzeja. Obiskali smo jih ter z njihovimi sodelavci razkrivali različne plasti in zanimivosti bohinjske preteklosti.
Oplenova hiša, Studor
Leta 1991 so v Zgornji Bohinjski dolini odprli muzej bivalne kulture Oplenova hiša pod Studorom. To je pravzaprav bohinjska domačija stegnjenega tipa, ki pod eno streho združuje stanovanjske in gospodarske prostore, kot so pojasnili v Gorenjskem muzeju. Vsi prostori, ki prikazujejo življenje v teh krajih na začetku 20. stoletja, so opremljeni z avtentično opremo zadnjih lastnikov, mnogo predmetov, ki so na ogled, pa so prispevali vaščani Studorja.
Oplenova hiša je ena redkih, v katerih še lahko zakurimo na ognjišču črne kuhinje. Poleg te kuhinje, ki je bila v preteklosti del slovenskih hiš, v stari bohinjski muzejski hiši najdemo še osrednji bivalni prostor z mizo pod bohkovim kotom, klopmi ter lončeno pečjo. Podstreha, tako imenovana ispa, je služila kot shramba za pridelke, obleko, obutev in orodje. Gospodarski del zgradbe sestavljajo hlev, skedenj in posebna shramba za steljo.
Hiša je lani postala tudi eko muzej, s tem pa se je njen namen nekoliko spremenil, saj se zdaj povezuje s krajem in v svoje delovanje vključuje lokalno prebivalstvo. Namen eko muzeja je namreč predstaviti življenje ljudi iz Studora v njihovem naravnem okolju, mreženje lokalnih akterjev pri predstavitvi lokalne dediščine, izboljšati blaginjo prebivalcev Studora ter dvigniti raven poznavanja dediščine (identitete) Studorcev oziroma Bohinjcev.
V Oplenovi hiši, ki si jo je lani ogledalo več kot 1500 obiskovalcev, občasno pripravljajo tudi delavnice za napovedane skupine. Običajno so povezane z lokalno dediščino in lokalnimi spretnostmi, vsako Poletno muzejsko noč (torej tretjo soboto v mesecu) pa pripravijo srečanje na temo šivanja po starem.
Planšarski muzej, Stara Fužina
Od vseh muzejev, omenjenih tokrat, je bil prvi planšarski; leta 1971 so ga odprli v opuščeni vaški sirarni. To so v Stari Fužini zgradili leta 1883 in v njej še do leta 1976 izdelovali sir, hkrati pa so sirarski mojstri poleti tu skrbeli za velike hlebe sira, ki so jih nosači vsak teden prinašali iz bohinjskih planin.
Ko že omenjamo planine, lahko dodamo še ta podatek: sirarstvo je na nekaterih planinah, ki se dvigujejo nad Bohinjem, živo še danes. Tako v toplejših mesecih, denimo, deluje tudi sirarna Agrarne skupnosti Studor - Stara Fužina na idilični planini v Lazu, kjer družina Gartner izdeluje sir. Sirarna je zanimiva tudi zato, ker je v njej še delujoča sto let stara stiskalnica, še en utrinek iz preteklosti pa najdemo na njenih stenah – te so okrašene s fotografijami preteklih majerjev in majeric (torej gospodarjev planine oziroma tistih, ki skrbijo tako za krave kot tudi za izdelovanje sira).
V Planšarskem muzeju, kjer je na ogled prvotna sirarska delavnica z velikima vzidanima kotloma in prešo za oblikovanje hlebov, sta leta 1990 sledili vsebinsko preurejanje in dopolnjevanje. Tu so še drugi predmeti, ki so jih pri delu na planini uporabljali planšarji, hkrati pa obiskovalci lahko pokukajo v lesen planšarski stan iz leta 1849, ki je nekdaj stal na planini Zajamniki.
»V avtentičnem okolju so s predmeti ter fotografskim in dokumentarnim gradivom prikazani zgodovina planšarstva v Bohinju, življenje planšarjev, sirarna in sirarsko delo v planinah, transport v dolino, značilna bohinjska planšarska naselja in planšarske zgradbe,« so o najbolj obiskanem bohinjskem muzeju, ki ga je lani obiskalo več kot 4000 ljudi, med katerimi so prevladovali tujci, še povedali v Gorenjskem muzeju.
Muzej Tomaža Godca, Bohinjska Bistrica
Tretji muzej, imenovan po alpskem smučarju in politiku, pa so leta 1979 odprli v Bohinjski Bistrici. »Muzej, ki je bil v preteklosti ideološki instrument, danes uspešno prepoznava in identificira teme, ki ga lahko približajo širokemu krogu ljudi. Stalna razstava nam ponuja pregled celotne zgodovine Bohinja od najstarejših obdobij pa vse do druge svetovne vojne. Ker pa želimo gledati širše in pokazati, kaj vse nas je oblikovalo skozi tisočletja, Tomaž Godec in njegovo življenje ostajata ena izmed zgodb, s katero vas, poleg vseh drugih, vabimo, da nas čim večkrat obiščete,« so o prostorih, ki združujejo več razstav, zapisali v Gorenjskem muzeju.
V muzeju so tako na ogled stalne razstave, ki opisujejo Bohinj v različnih arheoloških obdobjih, del razstavnih prostorov je namenjen ljudski umetnosti v tem delu Slovenije, poudarjeni sta čebelarstvo in fajfarstvo (torej izdelovanje pip na Gorjušah). Hkrati si lahko ogledamo utrinke iz gradnje bohinjskega predora, pogledamo v preteklost planinskih koč in izvemo, kdo je bila prva ženska, ki se je vzpela na vrh Triglava.
Spoznamo lahko zgodovino turizma v Bohinju, hkrati pa so v muzeju zbrani pomembni poudarki iz časa prve in druge svetovne vojne. Del prostorov je namenjen usnjarskemu muzeju, kajti v Bohinju je bila v preteklosti dobro razvita živinoreja, ki je dajala osnovno surovino za izdelavo usnja, navsezadnje pa je bil usnjar tudi Tomaž Godec – svojo delavnico je imel ravno v hiši, v katerih je danes muzej. Lani je muzejske zbirke v Bohinjski Bistrici obiskalo več kot 1300 ljudi.
Morda še to: vsi trije omenjeni muzeji imajo enoten delovni čas, ki se rahlo spreminja glede na mesec. Marca so vsi trije odprti vsak dan, razen ponedeljka, in sicer med 10. in 18. uro, napovedane skupine pa si muzejske zbirke lahko ogledajo tudi zunaj delovnega časa.
