Ko brez miru okrog divjam k Prešernu, Čopu, Jalnu ...
V Sloveniji je več literarnih poti, ki jih je mogoče prehoditi ali prekolesariti in odstirajo pogled v življenje naših pesnikov in pisateljev. V posameznih občinah vsako leto okrog obletnic rojstva ali smrti slavnih rojakov pripravijo pohode. Med bolj znanimi so Jurčičev pohod, pa Popotovanje od Litije do Čateža po Levstikovem istoimenskem potopisnem romanu in Kosmačev majski pohod po njegovi učni poti. Odlična priložnost za družinsko pohajkovanje je tudi slabe štiri kilometre dolga Gradnikova učna pot – če omenimo le nekatere.
Na slovenski kulturni praznik, ko vsaj en dan kot eno dihamo s kulturo, se pisana množica ljudi udeleži tradicionalnega pohoda po Poti kulturne dediščine Žirovnica. A trasa je vabljiva tudi na preostale dni v letu, pravzaprav še bolj kot 8. februarja, saj ni gneče, klopce z razgledom ima človek le zase in skozi misli lahko švigajo Prešernovi verzi.
Tematska pot, ki povezuje rojstne hiše Franceta Prešerna, Matije Čopa, Franca Saleškega Finžgarja, Janeza Jalna in čebelnjak Antona Janše, je dolga približno deset kilometrov. Pohod skupaj z ogledom objektov ob zmerni hoji vzame kakšne tri ure; trasa je primerna tudi za otroke in starejše, saj je veliko možnosti za posedanje in počitek. Za kolesarje je pot dolga približno 40 kilometrov in skupaj s postanki vzame okrog štiri ure.
Kje začnete literarno-pohodniški potep, niti ni pomembno, saj je pot krožna. Mi smo nanjo stopili pri rojstni hiši kodrolasega gospoda, ki ga častimo kot največjega slovenskega pesnika – v Vrbi pri domačiji Franceta Prešerna. Ko brez miru okrog divjam, prijat'li vprašajo me, kam …, je pisal slavni literat. To je bila prva rojstna hiša v Sloveniji, ki so jo preuredili v muzej.
V Zavodu za turizem in kulturo (ZTK) Žirovnica so ponosni, da se je na tako majhnem območju rodilo toliko pomembnih in izobraženih Slovencev, ki so močno zaznamovali narodovo kulturno udejstvovanje. Med obiskovalci Poti kulturne dediščine je – razumljivo – najbolj poznan prav Prešeren. V zadnjih treh letih v Žirovnici opažajo povečanje individualnega obiska, predvsem družin z otroki. Sicer njihove konce pogosto obiščejo osnovnošolske skupine, vedno več je tudi skupin iz srednjih šol in celo vrtcev.
Med tujci se po krožni poti odpravijo posamezniki, ki počitnikujejo v Žirovnici, Radovljici, na Bledu, v Bohinju in Kranjski Gori z okolico. Speljana je po lokalnih, vaških in poljskih cestah, deloma tudi po pašniku nad vasmi – tu pohodnika čaka edini malo strmejši vzpon, a zaradi izjemnih razgledov na okoliške hribe bo vsak zmogel tudi ta klanec. Da bi korak laže stekel, sem si recitirala verze iz Prešernovega Povodnega moža. Je znala obljubit, je znala odreči, in biti priljudna, in biti prevzetna … Vedno znova me preseneti, kako genialen je bil pesnik iz male Vrbe na Gorenjskem – mesto mu je najmanj ob boku Charlesu Baudelairu ali Aleksandru Sergejeviču Puškinu.
Posejanih 140 usmerjevalnih tabel
Na Poti kulturne dediščine Žirovnica je poleg rojstnih hiš slovenskih literatov in Janševega čebelnjaka še kup drugih znamenitosti, ki jih je vredno obiskati. V Vrbi se bohoti znamenita vaška lipa, prelepa je cerkvica sv. Marka, ki je bila ob našem obisku žal zaprta, nas je pa spet spomnila na začetek soneta o Vrbi.
Enoladijska cerkev, zdaj spomenik državnega pomena, se prvič omenja leta 1468. Po nekaj romanskih značilnostih sklepajo, da segajo njeni zametki v 13. stoletje. V Zabrezici se ponašajo z alejo slavnih mož in zasebno zbirko Muzeja preteklosti. Na Breznici stojita spomenik Antonu Janši in Plečnikov spomenik padlim v 1. svetovni vojni.
Orientacijo olajšajo lične lesene usmerjevalne table – več kot 140 jih je po besedah direktorja ZTK Žirovnica Matjaža Komana posejanih po desetkilometrski poti. Brezplačen zemljevid pohodniških in sprehajalnih poti v Žirovnici je na voljo v Prešernovi ali Čopovi rojstni hiši – če bi si želeli Pot kulturne dediščine raziskati z vodnikom, se lahko zanj dogovorite v zavodu za turizem. Prešernova rojstna hiša je odprta vsak dan razen ob ponedeljkih, Čopova med ponedeljkom in petkom, Janšev čebelnjak je prosto dostopen, Jalnova in Finžgarjeva rojstna hiša pa sta odprti po dogovoru za skupine. Za napovedane skupine odprejo hiše tudi zunaj delovnega časa. Večji parkirišči za avtobuse in avtomobile sta v Vrbi in na Breznici, manjše parkirišče za avtomobile je tudi pri Čopovi rojstni hiši v Žirovnici.
Preden vas noge odnesejo od Prešerna k njegovemu najboljšemu prijatelju Čopu, si lahko za spomin priskrbite tematsko knjižico in v njej zberete štampiljke; skrite so v lesenih stebričkih na vsaki od točk.
Po bralni navdih
Matija Čop, eden največjih intelektualnih umov tedanjega časa, ki je govoril kar devetnajst jezikov, pa tudi Jalen in Finžgar po besedah vodnice v Čopovi rojstni hiši Urške Aljančič obiskovalcem niso tako zelo dobro poznani kot največji slovenski pesnik, »so pa zato toliko bolj navdušeni, ko odkrivajo delo teh izjemnih učenjakov in literatov, ki so pomembno vplivali na razvoj slovenskega jezika in čebelarstva«.
Anton Janša, pionir modernega čebelarstva, ki je za seboj pustil izjemno zapuščino, je zaslužen za to, da 20. maja (na njegov rojstni dan) praznujemo svetovni dan čebel. Rekonstrukcija čebelnjaka na Breznici je nedvomno vredna obiska. Vodnica Urška Aljančič pove, da večina obiskovalcev pride k njim z željo, da bi izvedeli čim več o tukajšnji kulturni dediščini in literatih, zato z zanimanjem in radovednostjo spremljajo razlage v rojstnih hišah.
»Nad krožno potjo so navdušeni, življenje in delo literatov sta v rojstnih hišah prikazana na zanimive načine, med drugim z animiranimi in igrano-dokumentarnimi filmi, vodniki pa tudi poznamo številne zanimive zgodbe. Pravijo, da je naša pot ravno prava mešanica kulturne dediščine, čebelarske tradicije in čudovite narave,« pojasnjuje Aljančičeva.
Dolenčeva kajža, rojstna hiška Finžgarja, ki skupaj s kozolcem in skednjem predstavlja muzej na prostem, je čudovit opomnik na to, kako so živeli nekdaj. Fran Saleški Finžgar, avtor romana Pod svobodnim soncem, je o pisateljskem delu nekoč dejal: »Samo tisti bo resnična last celokupnega naroda, ki bo pisal tako, da narod spozna v povesti samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi, spozna pa tudi napake, katerih brez zrcala ne vidi.« V zgodbi o Iztoku in Ireni je pisatelj zajel vse to in še več.
Rojstna hiša pisatelja Janeza Jalna, še ena od postaj na poti kulturne dediščine, je med najstarejšimi zgradbami v vasi Rodine, stara je okoli 400 let. Leta 1987 je bila razglašena za kulturni spomenik. Na dan našega obiska je bila žal zaprta, a v ZTK Žirovnica pravijo, da so prostori opremljeni z osebnimi predmeti iz pisateljeve zapuščine, v vitrinah pa je razstavljeno bogato in zanimivo gradivo o njegovem življenju in delu.
Vprašanje, koliko pohodnikov so v Žirovnici lani našteli na Poti kulturne dediščine, ostaja brez odgovora, saj še nimajo števcev. Ob nadgradnji poti v prihodnje načrtujejo postavitev dveh števcev, ki bosta beležila število pohodnikov, kolesarjev in sprehajalcev. Razveseli pa podatek, da so imeli v Prešernovi, Čopovi, Finžgarjevi in Jalnovi rojstni hiši pred epidemijo rekorden obisk v zadnjih enajstih letih. Leta 2019 je vse štiri hiše skupaj obiskalo več kot 34.000 ljudi, kar kaže na veliko zanimanje za lik in delo literarnih umov, zaradi katerih smo Slovenci zapisani na evropski in svetovni zemljevid kot narod pesnikov in pisateljev.
