Zadnji naslov večnih Dunajčanov

Nagrobniki in pokopališča so narejeni tudi za to, da pritegnejo pozornost obiskovalcev. Tako ni presenetljivo, da so številna zad­nja počivališča vse bolj priljubljene točke za turistični obisk, navsezadnje veliko povedo ne le o umrlem ter njegovem življenju in stanu, temveč o duhu tistega časa na splošno. Tudi tega oktob­ra, v drugem valu pandemije, nismo bili presenečeni, ko smo na aleji Dunajskega osrednjega pokopališča (Wiener Zentralfriedhof) zagledali tipično dunajsko kočijo za turiste. Fijakar se je ustavil in potnikom opisal nekaj bližnjih nagrobnikov znanih ljudi na tem delu pokopališča.



Dunaj ima v tem svojevrstnem seg­mentu turistične ponudbe marsikaj zanimivega. Večstoletna prestolnica ene največjih evropskih monarhij je bila ob koncu 19. stolet­ja po številu prebivalcev celo peto največje mesto na svetu. Takrat je močno naraslo tudi število »večnih Dunajčanov«. Večina jih ima že poldrugo stoletje zadnje počivališče na osrednjem pokopališču, ki je s površino dveh kvadrat­nih kilometrov in pol drugo največje v Evropi, zgrajeno pa je bilo takoj po preoblikovanju avstrijskega cesarstva v avstro-ogrsko monarhijo leta 1867. Avstro-Ogrska se je potem hitro posodabljala, zlasti Dunaj, kjer so pokopališča kmalu postala premajhna.


 

Slavna oddelka 32A in 33G

Osrednje pokopališče so uredili v zgodnjih 70. letih 19. stoletja. V naslednjih nekaj desetletjih so bili grobovi mnogih izdelani v tedan­jem značilnem pompoznem slogu historicizma. Eno osrednjih poslo­pij pokopališča, cerkev sv. Karla Boromejskega, so zgradili leta 1911 v secesijskem slogu. Čeprav je na tem pokopališču skupno približno 300.000 grobov, so tam doslej pokopali ali upepelili več kot tri milijone ljudi.

Tuje turiste zanimajo zadnja počivališča znanih ljudi, med njimi tudi »častni grobovi«, ki jih mestni očetje dodelijo slavnim dunajskim sinovom in hčeram. Za te dedičem ni treba plačevati pokopališke pristojbine niti grobnine ali jih vzdrževati, ampak vse stroške prevzame mesto.

Ker je Dunaj od nekdaj svetovno središče klasične glasbe, ni presenetljivo, da obiskovalci z vsega sveta prihajajo na oddelek 32A osrednjega pokopališča, da bi si ogledali grobove Ludwiga van Beet­hovna, Franza Schuberta, dinastije Strauss, Johannesa Brahmsa, Arnolda Schönberga in številnih drugih velikanov. Mnogi romajo tudi na bližnji oddelek 33G, kjer je bil pred nekaj leti pokopan kantavtor Udo Jürgens, z belim marmornatim klavirjem kot spomenikom. Tukaj so grobovi številnih umetnikov, ki so umrli v zadnjem času, njihovi nagrobniki so pogosto nenavadno oblikovani.



Pravo nasprotje so gomile revnih ljudi, ki nimajo dedičev. Nagrobniki, ki jih tudi v tem primeru s pogrebom vred plača mesto, so skromni, večinoma je to le lesena plošča na tleh, velika kot pokrov škatle za čevlje, z nalep­ljeno kovinsko ploščico in vgraviranim imenom ter letnicama rojstva in smrti. Če se po desetih letih morebitni dediči ne pojavijo, da prevzamejo pogrebne stroške in grobnino za takšen »občinski grob«, v njem pokopljejo nekoga drugega.

Na enem koncu osrednjega pokopališča, ob zidu, ki ga ločuje od evangeličanskega pokopališča, so pred kratkim uredili manjši kos zemljišča in ga poimenovali Anatomija. Znotraj sten, ki obkrožajo ta prostor, je oltar, na katerem obiskovalci puščajo cvetje in sveče za mrtve, ki so tam pokopani. V tleh je pepel ljudi, ki so svoja trupla prepustili medicini. Njihovim dedičem, če jih imajo, ni treba organizirati in plačati niti pogreba niti grobnine, na njihove svojce pa spominjajo vrste majhnih plošč na stenah – z imeni in letnicama rojstva in smrti. Na Dunaju vsako leto na takšen način pokopljejo približno 700 ljudi. V soseščini, na evangeličanskem pokopališču, je grob znane osebnosti slovenskega rodu, Hermanna Potočnika Noordunga.


 

Kjer leži soproga čistilca kanalizacije

V jugozahodnem delu Dunaja, a bliže središču mesta, je pokopališče, ki je sto let starejše od tega osrednjega, to je St. Marx. Ohranjeno je kot park in velja za najboljši primer pokopališča v bidermajerskem slogu na svetu. Tam je bil med drugim pokopan Jernej Kopitar, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v Ljubljano.

Enako se je zgodilo z reformatorjem srbskega jezika, Vukom Stefanovićem Karadžićem, ki so ga pozneje pokopali v Beogradu, njegov dobro ohranjeni obelisk na Dunaju pa je tako kenotaf (simbolični grob oziroma spomenik nad praznim grobom).
Najbolj znani »prebivalec« St. Marxa je eden najslavnejših skladateljev vseh časov, Wolfgang Amadeus Mozart. Tam ima velik spomenik, ni pa natančno znano, kje je bil pokopan. Nekaj ​​slave je pridobila tudi ženska iz kategorije »navadnih« ljudi. Do danes so morebitni dediči pozabili na njen grob, tudi njeno ime že lep čas ni več pomembno, napis na njem pa je postal simbol malomeščanske miselnosti nekega časa. Na njenem epitafu namreč preberemo: »Meščanska zakonska žena čistilca kanalizacije.«
 

Brezimni ob Donavi, dinastija v samostanski kleti

Na jugovzhodnem robu Dunaja, kjer se Donava začne širiti v moč­virnati narodni park Donau-Auen, je pokopališče brezimnih. Med letoma 1840 in 1940 so tam zagreb­li trupla utopljencev, najdenih v Donavi blizu Dunaja. Identiteto nekaterih so pozneje ugotovili, a na mnogih grobovih ni imena. Pravijo, da ima slavni pisatelj Peter Handke zelo rad ta dunajski kotiček.



Na Dunaju hranijo posmrtne ostanke mnogih njegovih prebivalcev tudi v kriptah in katakombah številnih cerkva in samostanov. Med turisti so še posebno priljubljene katakombe katedrale sv. Štefana v središču Dunaja. V soseščini, ob Hofburgu, nekdan­ji zimski rezidenci habsburških cesarjev, je avguštinska cerkev. Habsburžani so se v njej pogosto poročali in tam tudi legli k posled­njemu počitku. V njeni kripti so namreč številne žare s srci mrtvih članov dinastije, kakor je bilo v navadi do druge polovice 19. stoletja.

Seveda ima nekdanja cesarska družina na Dunaju tudi svoj mavzolej. Obiskovalci, ki se želijo spustiti po stopnicah pet metrov pod zemljo na Novem trgu, v prostor pod kapucinskim samostanom, plačajo 7,5 evra vstopnine. V tamkajšnji kapucinski kripti (Kapuzinergruft), znani tudi kot cesarska kripta (Kai­sergruft), so bili v zadnjih štiristo letih pokopani skoraj vsi člani vladajoče linije Habsburgov oziroma habsburško-lotarinške rodbine. Tam so posmrtni ostanki kakih 150 ljudi, med njimi je 12 cesarjev in 19 cesaric.
 

Simboli moči, vere in minljivosti

Njihovi sarkofagi so bogato okrašeni v slogu tistega časa, večinoma so narejeni iz kovine (kositra, svinca ali bakra), v zadnjem času pa iz masivnega lesa. Najnovejši prebivalec kapucinske kripte je Otto (1912–2011), nekdanji avstro-ogrski prestolonaslednik, najstarejši sin zadnjega cesarja Karla I.



Čeprav so sarkofagi v kapucinski kripti različno oblikovani in odražajo umetnost tistega časa, imajo očiten skupni imenovalec: predstavitev cesarske moči. Najbolj razkošen je orjaški sarkofag za dva, narejen v rokokojskem slogu. Na njem sedita in se gledata kipa Marije Terezije in njenega moža Franca I. Štefana Lotarinškega v naravni velikosti, obkrožena s simboli cesarske moči, vere in – človeške minljivosti.