Dr. Valvazor in njegovi mobilni junaki

Slovenski raziskovalec Edvard Valvazor, ki zase trdi, da je potomec velikega polihistorja Janeza Vajkarda, išče pomočnike, ki mu bodo pomagali raziskovati slovenske regije. Na terenu bodo iskali podatkovje o narodovi preteklosti. Slovenija, je prepričan dr. Valvazor, bo v prihodnosti eno samo veliko raziskovalno polje, njegovi »izzivalci« pa nesporni narodni junaki.



Statistični urad se je prvič, odkar obstaja, lotil junakov Slovenije in jim dodelil osrednjo vlogo v istoimenskem mobilnem kvizu, interaktivni igri za android in ios. Dogajanje so postavili v domišljijsko Slovenijo. Za nameček je tudi Edvard Valvazor »le« domišljijski – virtualni gospod, ki pa z zares velikim navdušenjem raziskuje slovensko preteklost in hkrati promovira statistiko kot zanimivo znanost ter si obeta, da bo v svojo simulacijo Slovenije pritegnil čim več uporabnikov. V tednu dni, odkar so Junaki Slovenije zagledali beli dan, so pri Sursu našteli že 7300 prenosov.


 

Slabo pokrita ženska scena

Martin Bajželj, predstavnik urada za odnose z mediji, pravi, da jih je tolikšno število pozitivno presenetilo, pozitivni so tudi odzivi: »Na uradu nenehno iščemo načine, kako statistiko poljudno predstaviti družbi. Z evropskimi sredstvi v 70-odstotnem deležu oziroma v znesku 71.200 evrov se nam je ta priložnost ponudila in računalniška igra je bila logična izbira.«



Doslej je dr. Valvazor razvil dva tisoč vprašanj, odgovore nanje igralcem pomaga iskati deveterica slovenskih zgodovinskih oziroma literarnih junakov. Pri tem lahko izbirajo med moškimi in ženskimi liki, med pozitivnimi in manj pozitivnimi. Lastno identiteto je mogoče zamenjati z zelenim Jurijem, ki uravnava moč Sonca in gospodari nad volkovi, z dobrosrčnim kraljem Matjažem, ki je zaspal v votlini pod Peco, s Kekcem, zvitim pastirčkom z visokogorskih pašnikov, s samosvojim kontrabantarjem Krpanom, s slovenskim Rambom Petrom Klepcem, celo z velikim ljubljanskim Casanovo Povodnim možem. Igralke v kvizu imajo pol manjšo izbiro od moških. Med »največje« slovenske ženske like je Surs uvrstil usmiljenja vredno Mojco Pokrajculjo z lončkom, demona v ženski podobi Pehtro babo in prelepo lepo Vido, tri ženske stereotipe torej: ubogo, hudobno in lepo.



Ali izbor po svoje priča o junakih in junakinjah, ki so Slovencem pisali zgodovino? Ali četrtega stereotipa, pametne slovenske ženske, res ni najti v vsej naši zgodovini? Ilustratorka Monika Klobčar smeje se priznava, da je bila »ženska scena na začetku še slabše pokrita« in da je Surs svoj izbor ženskih značajev s tretjim likom dopolnil šele v nadaljevanju: »Tudi sama pogrešam še kakšen ženski značaj. K sreči pa sta Pehtra in lepa Vida poleg vseh svojih lastnosti tudi pametni. Mojca Pokrajculja je morda malce manj … Zakaj bi se sicer skrivala v lončku?« Bajželj obžaluje, da »pametne Slovenke« tudi v prihodnje, ker se je projekt zaključil, najbrž ne bo mogoče vključiti v kviz: »Moderiramo lahko v glavnem le vsebino …«

Surovina na surovino – regija

Katero mitološko bitje je nekoč prebivalo v Ljubljani? Je bil volkodlak? Kiklop? Sfinga? Ali morda zmaj? Ali je območje Maribora v preteklosti pripadalo inkovski, keltski, hunski ali morda frankovski grofiji? S katero surovino je bil v davnini bogat zasavski »Rudarski Dol«: z žitom, lesom ali premogom? In koliko mladih do 24. leta živi danes v prestolnici? Takšna in podobna vprašanja zanimajo neutrudnega raziskovalca slovenske zgodovine, geografije, kulture in književnosti Valvazorja. Bogatenje na račun surovin, ki jih premore dvanajsterica slovenskih regij, je bistvo igre, ki traja ves teden.



Raziskovalci ene ali različnih regij se v simulaciji pomerijo v poznavanju dejstev, pri čemer namesto točk zbirajo surovine, ki predstavljajo gradnike mest in regij. Gradnja poteka na časovnici od prazgodovine do svetle prihodnosti, v slogu kamen na kamen oziroma surovina na surovino – mesto ali regija. Zmagovalec je, kdor doseže največji napredek pri gradnji.