Glasbenik je omagal
Oboževalci skupine skupine The Smiths in Stevena Patricka Morrisseya so razočarani, saj je moral pevec, ki ima sicer že nekaj časa uspešno solo kariero, zaradi izčrpanosti poiskati zdravniško pomoč, zato je ostal v bolnišnici v Zürichu, kjer je nazadnje nastopal. Po nasvetu zdravnikov bo moral 64-letni pevec tudi prihodnje dni počivati, zato je odpovedal več koncertov, ki so del turneje 40 years of Morrissey. S koncerti bi moral zaznamovati 20. obletnico od izida samostojnega albuma You Are The Quarry, kot kaže, pa so odpovedani tudi koncerti v Peruju, Čilu in Argentini.
Morrissey se je rodil 22. maja 1959 v Manchestru, zanj pa je bilo usodno leto 1982, ko je srečal kitarista Johnnyja Marra. Postal je pevec in besedilopisec kvarteta The Smiths, ki sta ga dopolnjevala še baskitarist Andy Rourke in bobnar Mike Joyce. Že s prvim singlom Hand in Glove leta 1983 so vzbudili veliko zanimanje in kmalu dosegli mednarodni uspeh s prepoznavnim glasbenim in poetičnim izražanjem. The Smiths veljajo za vzorčno zasedbo alternativnega rocka. Razšli so se leta 1987 po štirih albumih. Njihova glasba je bila most med ostrino punka in mehkobo brit popa, ki je sledil.
Morrissey, ta jezikavi, inteligentni, nadarjeni in sitni vsestranski umetnik, je začel nastopati sam. Ni ostal le v glasbenih vodah, ampak je začel pisati tudi precej uspešne knjige. Največ zanimanja je požela njegova avtobiografija, ki je zaradi iskrenosti precej odmevala, v njej je tudi napisal, da ni homoseksualec: »Tehnično gledano sem človekoseksualec. Privlačijo me ljudje.« Prvi del življenjepisa so kritiki zelo hvalili, saj je napisan lirično in poetično, njegovo pisanje mnogi primerjajo celo z Joyceovim Umetnikovim mladostnim portretom. Avtobiografija je zanimiva in komplicirana, narcisoidna in depresivna, tako kot njen avtor, pravijo. Njegova značilnost so pronicljiva glasbena besedila, povezana z družbenim aktivizmom, še posebej v korist živali, saj je vegetarijanec in prav tako že ves čas politični aktivist. Zato rad pred koncertom zavrti polurni dokumentarec o političnem ozadju svojega odraščanja, kot najstnik je namreč doživel vojno, ki jo je britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher skozi vsa osemdeseta leta vodila proti britanskemu delavstvu in sindikatom.
Mlade generacije spet poslušajo Smiths in se navdušujejo nad njihovimi besedili – morda zanje še ni bilo primernejšega časa, kot je prav današnji.
