Ne more se rešiti afere Karači
Nekdanji francoski premier na sodišču zaradi starih očitkov o podkupninah.
Odpri galerijo
Nekoč je bil Édouard Balladur eden najuglednejših francoskih politikov. Bil je dolgoletni poslanec nacionalne skupščine, spodnjega doma francoskega parlamenta, bil je premier, sredi 90. let prejšnjega stoletja se mu je nasmihalo celo mesto predsednika republike. Ker je pred predsedniškimi volitvami leta 1995 kampanjo morda financiral nezakonito, s sumljivim denarjem od prodaje francoskih vojaških plovil Pakistanu in Savdski Arabiji, pa se mora četrt stoletja pozneje, pri 91. letih, zagovarjati pred sodiščem.
Afera Karači – poimenovali so jo po največjem mestu in glavnem pristanišču Pakistana, 15-milijonskem Karačiju – je tako kot vse orožarske afere neizmerno zapletena in se vleče kot jara kača. Njeno bistvo je, da naj bi Pakistan in Savdska Arabija v letih od 1993 do 1995 od francoskih državnih podjetij naročila prvi podmornice, druga pa fregate. Kot je običaj v tovrstnih nakupih, so kupci gladek potek posla podmazali s 13 milijoni frankov (danes približno 2,8 milijona evrov) tako imenovanih vračil. Od tega denarja naj bi si deset milijonov prisvojil Balladur, ki je potreboval denar za financiranje kampanje za predsedniške volitve leta 1995.
Nepresenetljivo nekdanji premier zanika, da bi jemal podkupnine, saj da je deset milijonov frankov zaslužil s prodajo majic in podobne propagandne robe na volilnih zborovanjih. Z njim bi moral danes na zatožno klop sesti tudi tedanji obrambni minister, zdaj 78-letni François Léotard, vendar ni jasno, ali bo prišel na sodišče, saj je menda bolan. Zaradi afere Karači so na zaporne kazni, dolge od dve do pet let, že obsodili dva posrednika pri prodaji in tri državne uslužbence, vendar dejansko ni še nihče za zapahi, saj so se vsi pritožili.
Življenjska pot Édouarda Balladurja je pisana in bogata. Rodil se je leta 1929 v armenski družini v turškem mestu İzmir na obali Egejskega morja. V drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja so emigrirali v Marseille na jugu Francije. V politiko je vstopil leta 1964 kot svetovalec konservativnega premiera iz golistične stranke Georgesa Pompidouja. Z njim je na različnih položajih ostal tudi, ko ta postal predsednik republike do Pompidoujeve smrti med prvim mandatom leta 1974.
Na politično prizorišče se je vrnil leta 1980 kot podpornik takratnega vodje golistov Jacquesa Chiraca. Od leta 1986 do 2007, ko se je odločil, da ne bo več kandidiral, so ga v Parizu na vseh parlamentarnih volitvah izvolili v nacionalno skupščino. Ni pa bil ves čas poslanec, saj je opravljal tudi druge pomembne funkcije. V letih od 1986 do 1988 je bil gospodarski minister, ki je prodal številna državna podjetja in odpravil davek za najbogatejše. Leta 1993 pa je postal premier v času tako imenovane kohabitacije, med katero so imeli v Franciji socialističnega premiera in konservativno, golistično večino v nacionalni skupščini in posledično vladi.
Vrhunec njegove politične kariere je bilo leto 1995. Čeprav sta bila dolgoletna kolega in celo prijatelja ter po vrhu člana iste stranke, sta se na predsedniške volitve podala tako Balladur kot Chirac. Prvemu je na začetku kazalo zelo dobro, saj je imel za petino višjo podporo od Chiraca. Vendar je prednost med kampanjo – kot zdaj sumi sodstvo, jo je Balladur financiral z orožarskim denarjem – skopnela in v drugi krog sta se uvrstila Chirac in predstavnik socialistov Lionel Jospin. Na koncu je zmagal Chirac.
Seveda je takoj odstavil Balladurja kot premiera, zato se je ta vrnil v parlamentarne klopi. Poleg tega je bil Balladur skoraj 20 let, do leta 2008 občinski svetnik v Parizu. Mediji so ga pogosto opisovali kot vzvišenega politika aristokratskega vedenja. Bil je tudi član kroga Le Siècle, v katerem se na večerjah enkrat na mesec dobivajo člani francoske elite – intelektualci, politiki, gospodarstveniki, novinarji in umetniki –, ne glede na strankarsko pripadnost. Ponavadi iz tega kroga prihaja od tretjine do polovice francoskih ministrov, prav med Balladurjevim vodenjem vlade pa je njihov delež z 72 odstotki vseh ministrov dosegel vrh.
Afera Karači – poimenovali so jo po največjem mestu in glavnem pristanišču Pakistana, 15-milijonskem Karačiju – je tako kot vse orožarske afere neizmerno zapletena in se vleče kot jara kača. Njeno bistvo je, da naj bi Pakistan in Savdska Arabija v letih od 1993 do 1995 od francoskih državnih podjetij naročila prvi podmornice, druga pa fregate. Kot je običaj v tovrstnih nakupih, so kupci gladek potek posla podmazali s 13 milijoni frankov (danes približno 2,8 milijona evrov) tako imenovanih vračil. Od tega denarja naj bi si deset milijonov prisvojil Balladur, ki je potreboval denar za financiranje kampanje za predsedniške volitve leta 1995.
Nepresenetljivo nekdanji premier zanika, da bi jemal podkupnine, saj da je deset milijonov frankov zaslužil s prodajo majic in podobne propagandne robe na volilnih zborovanjih. Z njim bi moral danes na zatožno klop sesti tudi tedanji obrambni minister, zdaj 78-letni François Léotard, vendar ni jasno, ali bo prišel na sodišče, saj je menda bolan. Zaradi afere Karači so na zaporne kazni, dolge od dve do pet let, že obsodili dva posrednika pri prodaji in tri državne uslužbence, vendar dejansko ni še nihče za zapahi, saj so se vsi pritožili.
Nekdanji premier zanika, da bi jemal podkupnine, saj je deset milijonov frankov menda zaslužil s prodajo majic in podobne propagandne robe na volilnih zborovanjih.
Življenjska pot Édouarda Balladurja je pisana in bogata. Rodil se je leta 1929 v armenski družini v turškem mestu İzmir na obali Egejskega morja. V drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja so emigrirali v Marseille na jugu Francije. V politiko je vstopil leta 1964 kot svetovalec konservativnega premiera iz golistične stranke Georgesa Pompidouja. Z njim je na različnih položajih ostal tudi, ko ta postal predsednik republike do Pompidoujeve smrti med prvim mandatom leta 1974.
Na politično prizorišče se je vrnil leta 1980 kot podpornik takratnega vodje golistov Jacquesa Chiraca. Od leta 1986 do 2007, ko se je odločil, da ne bo več kandidiral, so ga v Parizu na vseh parlamentarnih volitvah izvolili v nacionalno skupščino. Ni pa bil ves čas poslanec, saj je opravljal tudi druge pomembne funkcije. V letih od 1986 do 1988 je bil gospodarski minister, ki je prodal številna državna podjetja in odpravil davek za najbogatejše. Leta 1993 pa je postal premier v času tako imenovane kohabitacije, med katero so imeli v Franciji socialističnega premiera in konservativno, golistično večino v nacionalni skupščini in posledično vladi.
Vrhunec njegove politične kariere je bilo leto 1995. Čeprav sta bila dolgoletna kolega in celo prijatelja ter po vrhu člana iste stranke, sta se na predsedniške volitve podala tako Balladur kot Chirac. Prvemu je na začetku kazalo zelo dobro, saj je imel za petino višjo podporo od Chiraca. Vendar je prednost med kampanjo – kot zdaj sumi sodstvo, jo je Balladur financiral z orožarskim denarjem – skopnela in v drugi krog sta se uvrstila Chirac in predstavnik socialistov Lionel Jospin. Na koncu je zmagal Chirac.
Seveda je takoj odstavil Balladurja kot premiera, zato se je ta vrnil v parlamentarne klopi. Poleg tega je bil Balladur skoraj 20 let, do leta 2008 občinski svetnik v Parizu. Mediji so ga pogosto opisovali kot vzvišenega politika aristokratskega vedenja. Bil je tudi član kroga Le Siècle, v katerem se na večerjah enkrat na mesec dobivajo člani francoske elite – intelektualci, politiki, gospodarstveniki, novinarji in umetniki –, ne glede na strankarsko pripadnost. Ponavadi iz tega kroga prihaja od tretjine do polovice francoskih ministrov, prav med Balladurjevim vodenjem vlade pa je njihov delež z 72 odstotki vseh ministrov dosegel vrh.