Še vedno proti olimpijadi

Olimpijske igre, ki bi jih moral Tokio gostiti že lani, a so jih  zaradi pandemije covida-19 preložili na letos, so v polnem teku. Vendar se vsi še vedno niso sprijaznili z njimi. Ko je nebo nad največjim mestom na svetu razsvetlil ognjemet, s katerim so igre prejšnji teden začeli, slikar Koi Kojama s peščico najbolj zagrizenih somišljenikov ni kričal od navdušenja, ampak od jeze. Z nekaterimi kolegi je pripravil celo razstavo z naslovom Deklaracija za končanje olimpijskih iger, na kateri so razstavili dela umetnikov nasprotnikov iger.

»Počutil sem se brez moči in bil sem zelo jezen, ko sem na nacionalnem stadionu videl ognjemet, ki nam je sporočil, da so se igre začele, čeprav jim nasprotuje osem desetin Japoncev,« je povedal slikar. Ker so se organizatorji odločili, da bodo ignorirali razpoloženje ljudstva, jih Kojama označuje za protidemokratične in diktatorske.

Ob odprtju iger so se njihovi nasprotniki zbrali pred stadionom, zdaj se občasno zberejo pred uradom japonskega premiera Jošihideja Suge. »Življenja so pomembnejša od medalj!« odmeva pod okni najmočnejšega politika v deželi vzhajajočega sonca, ko se tam zberejo protestniki. Še vedno so prepričani, da bi morali igre zaradi vedno večjega števila okuženih in mrtvih zaradi koronavirusne bolezni spet preložiti ali še bolje kar odpovedati.

V Tokiu in sosednjih območjih so zaradi strme rasti števila okuženih razglasili izredne razmere. »Ljudje umirajo, igre pa se nadaljujejo,« je jezen Kojama. Čeprav olimpijada poteka ob strogih zdravstvenovarstvenih ukrepih, nasprotniki zatrjujejo, da to ni dovolj. Prepričani so namreč, da tudi športne prireditve, na katerih večinoma ni gledalcev, ljudi spodbujajo, da se izogibajo pravilom in tako tvegajo okužbo s koronavirusom.



Nasprotovanje olimpijskim igram na Japonskem sicer ni nič novega. Veliko ljudi jim je nasprotovalo že takrat, ko so se v vrhovih japonske politike in športa odločili, da se bodo potegovali zanje. Slikar Takatoši Sakuragava tako že leta 2013 ni razumel, zakaj so se sploh odločili za kandidaturo v času, ko se je država šele pobirala po katastrofalnem potresu in cunamiju leta 2011.

Takrat je cunami pobil približno 18.000 ljudi in uničil jedrsko elektrarno Fukušima, kar je povzročilo najhujše jedrsko onesnaženje po Černobilu četrt stoletja pred tem. Organizatorji olimpijskih iger v Tokiu so trdili, da bodo te z močjo športa pomagale obnoviti območje, ki ga je prizadela kombinacija potresa, cunamija in jedrske nesreče, vendar so s tem prepričali le malokoga. Raziskava javnega mnenja je marca letos celo na prizadetem območju pokazala, da kar šest desetin tamkajšnjih prebivalcev igram nasprotuje, podpira pa jih četrtina.

Le malo olimpijskih prireditev namreč poteka v krajih, kjer je na obalo pred desetletjem priletel cunami, poleg tega so še tiste večinoma brez gledalcev, ki bi tja prinesli denar. »Nikoli ne bom razumel, zakaj so se v času najhujše katastrofe odločili, da bodo vložili toliko energije v nekaj takšnega, kot so olimpijske igre,« se še vedno čudi Sakuragava. Kljub temu dodaja, da se jim ne more izogniti, saj so, ko kdaj le prižge televizijo, na vseh programih.