Slovo enega največjih glasbenikov našega časa

»Vedno bomo čutili iskreno hvaležnost za njegovo veliko umetnost,« je ob njegovi smrti zapisal sanktpeterburški župan Aleksander Beglov.

Marissu Jansonsu so pred dvema letoma podelili zlato medaljo Kraljeve filharmonične družbe v Londonu in ob tem zapisali, da je »eden največjih glasbenikov našega časa. Njegovo dirigiranje združuje disciplino in navdih, njegove izjemne interpretacije pa so naravno zveste niansam v partituri in hkrati polne novih odkritij in uvidov v srce glasbe.«

Med drugim je 1. septembra 2014 nastopil tudi na zaključku 62. ljubljanskega festivala, kjer je vodil Kraljevi orkester Concertgebouw.

Rojen je bil očetu dirigentu in materi operni pevki v Rigi. Na leningrajskem konservatoriju je študiral klavir in dirigiranje, pri očetu pa se je izobraževal v violini.

Leta 1969 je dobil politično dovoljenje za študij pri Hansu Swarowskem na Dunaju in Herbertu von Karajanu v Salzburgu, ni pa mogel sprejeti Karajanove ponudbe za delo v Berlinu.

Leta 1973 je prevzel očetovo službo, imenovan je bil za asistenta dirigenta Filharmoničnega orkestra Leningrad, od leta 1979 do 2000 pa je bil glavni dirigent Filharmoničnega orkestra v Oslu, ki mu je ljubkovalno pravil »moj otrok«.

Šele v devetdesetih je začel redno sodelovati s tujimi orkestri. Pomemben preboj je zanj pomenilo povabilo v Pittsburgh­ leta 1997. Od leta 2004 do 2014 je vodil Kraljevi orkester Concertgebouw iz Amsterdama.

Pri nas je nastopil trikrat: kot mladi dirigent je v sedemdesetih vodil Simfonike RTV, nazadnje je bil pri nas leta 2002 s Filharmoničnim orkestrom iz Osla, leta 1998 pa z Dunajskimi filharmoniki. »Spomnim se mesta, ­prijaznih ljudi,« se je Slovenije za Delo spominjal pred petimi leti.

»Dirigent mora ustvariti magično atmosfero, ki poslušalca hipnotizira,« je dejal pred leti. V glasbi je iskal nedosegljivo popolnost, so njegovo delo komentirali njegovi glasbeni sopotniki.