Belokranjska hiša Klemna Bauerja, ki jo je pomagala prenavljati vsa vas

S preseljevanjem s podeželja v mestna središča se je izpraznila marsikatera vaška domačija in samevajoča ostala na milost in nemilost prepuščena zobu časa. Eno takšnih je, razpadajočo, pred tremi leti na spletu zasledil nekdanji biatlonec Klemen Bauer in v njej prepoznal potencial za avtentično turistično nastanitev.

»Dobrodošli na Krasincu,« nas je ob prihodu v Belo krajino toplo pozdravil nekdanji profesionalni športnik Klemen Bauer, ki je po koncu karie­re svojo energijo preusmeril v prenovo zapuščene domačije. Več kot 150 let stara stavba s prijetnim vrtom je na prvi pogled videti izjemno domače in v odlični formi, zato je kar težko verjeti, da je pred leti marsikdo dvomil, da jo lahko doleti drugačna usoda, kot je rušenje. A zagrizeni športnik se je kljub nasvetom o rušitvi odločil za težjo pot in se lotil popolne obnove, ki je zahtevala ogromno časa, energije in iznajdljivosti.

Glede na to, da je stara kmečka hiša s pripadajočim svinjakom spomeniško zaščitena, je bil nujen temeljit razmislek, kako jo vrniti v prvotno stanje, hkrati pa modernizirati za udobje današnjega časa. »Potrebna je bila popolna rekonstrukcija, temelji so bili po­šteno načeti in vse skupaj se je že začelo posedati. Stavbi (tako domačijo kot svinjak) je bilo treba v celoti sleči in konstrukcijo postaviti na novo, po smernicah spomeniškega varstva, seveda,« nam je med obhodom razložil Bauer.

Najprej smo si ogledali nekdanji svinjak, ki je obnovljen ohranil izvorno podobo, notranjost pa je dobila popolnoma novo namembnost. Tu je namreč nastal pomožni apartma z vso opremo za udobno bivanje štirih gostov. V svinjaku sta poleg postelj tudi kuhinja in kopalnica, kar je pri obnovi, tako kot pri domačiji, zahtevalo ureditev električne in vodovodne napeljave ter kanalizacijskega sistema.

»Obnova domačije je vzbudila radoved­nost med vaščani, med katerimi so bili tudi lokalni obrtniki, ki so takoj ponudili svojo pomoč,« razlaga biatlonec, ki se je veliko obnovitvenih del lotil kar sam. Pri tem se je priučil marsikatere tradicionalne gradbene tehnike in jih kombiniral z modernimi rešitvami.

V glavni stavbi smo najprej vstopili v kamnito klet, v kateri je bil nekoč hlev, danes pa sta v njej urejena vinska klet in velnes s savno. V slednjo je vstop mogoč od zunaj, Bauer pa jo je znotraj povezal še z loputo, ki vodi v zgornje, bivalne prostore. Tja se pozneje odpravimo po zunanjih stopnicah, ki ob robu hiše vodijo do značilne dvignjene belokranjske verande oziroma balkona, imenovanega gank, ki je oblikovan v obliki črke L. Po prenovi ima spet prvotni videz, hiša pa je ohranila tradicionalno podobo tudi zaradi po meri narejenih oken s polkni, ki so takšna kot nekoč.

Notranjost je kljub majhnim oknom presenetljivo svetla in predvsem domačna. Za hip se počutimo, kot da smo se s časovnim strojem vrnili v preteklo stoletje, kar seveda ni naključje. »Pri opremljanju sva z ženo želela ohraniti avtentičen vaški ambient,« pritrdi biatlonec. Oprema je torej tradicionalna. Zakonca sta restavrirala pohištvo, ki sta ga našla v hiši, in ga z nekaj iznajdljivosti vrnila v življenje. »Kredence in komode smo pobarvali s krednimi barvami in jim zamenjali ročaje,« razložita. Tudi notranjost vitrine je ostala značilno belokranjska s čipkastimi prtički na policah ter starimi servisi, ki sta jih našla v zaprašenih omarah babic, nekatere kose so jima podarili tudi prijazni domačini.

Kuhinja je opremljena z vintage linijo gos­podinjskih aparatov in z vsemi pripomočki, ki jih potrebujemo, da si pripravimo kulinarično doživetje. Ob značilni mizi v kotu pa si brez težav zamislimo, kako so tu nekoč vsak s svojo veliko leseno žlico po težaškem kmečkem delu iz lonca na sredini zajemali krepčilno belokranjsko kosilo.

Središče prostora je zagotovo kamin na drva, ki stoji na mestu, kjer je bila nekoč najverjetneje krušna peč. Nad njim opazimo po meri narejene pečnice s simbolom Plečnikovega nageljna. Motiv te značilne belokranjske rože, ki jo sicer pogosto videvamo vtkano v narodne noše in kot potisk velikonočnih pisanic, se ponovi tudi na ročno izdelanih glinenih senčnikih svetil, ki jih je za hišo na Krasincu oblikovala lokalna umetnica.

Ogrevanje s kaminom kot tradicionalnim virom toplote v hiši dopolnijo še IR-paneli, ki so potiskani z grafikami, tako da jih skoraj zamenjamo za okras na steni. Preoblečeni v umetnine ne motijo avtentičnega videza ambienta, omogočajo pa marsikatero prikladnost današnjega časa, kot je na primer upravljanje temperature v prostorih na daljavo.

Ko se po ozkih stopnicah nato povzpnemo še v zgornje prostore, nas navduši prostornost odprtega podstrešja, kjer je poleg dveh spalnic z restavriranimi tipičnimi lesenimi posteljami še bralni kotiček s starim gugalnikom, ki je pot v to prijetno domovanje prav tako našel iz temne zaprašene kleti.

V zgornjih dveh nadstropjih hiše tako s presenečenjem naštejemo tri udobne spalnice, dnevni prostor s kuhinjo in izjemno svetlo kopalnico, katere posebnost je, da ni obložena s keramičnimi ploščicami, kot smo vajeni. Romantičen pridih ji dajejo okrasna polkna okrog ogledala in prikupen cvetlični potisk na steni, ki ga je Bauer sam izvedel s starinsko tehniko valjč­kanja, z vodoodpornim premazom pa je poskrbel, da je kopalnico izjemno preprosto očistiti. Vztrajno prepletanje starega z novim ustvari izjemen občutek udobja in rustikalno vzdušje, ob katerem na hitrost, ki jo narekuje moderna doba, zlahka pozabimo. Zapuščena domačija, na kateri je nekoč teklo običajno delovno kmečko življenje, je tako postala zavetje, kjer si človek odpočije. Njena nova vloga dokazuje, da je imel nekdanji olimpijec še kako prav, ko je vztrajal, da bi bilo razpadajočo hišo škoda podreti.

Več na deloindom.si.