Drugi časi, enaki problemi

Varčevalne ukrepe, omejitve v preskrbi in inflacijo so v 80. letih ljudje blažili s prihranki, iznajdljivostjo in sivo ekonomijo.
Fotografija: Že konec 70. let so oblasti z omejitvijo vožnje po sistemu par-nepar skušale odpraviti problem pomanjkanja goriva, leta 1982 so bili uvedeni boni. FOTO: Dragan Arrigler/dokumentacija Dela
Odpri galerijo
Že konec 70. let so oblasti z omejitvijo vožnje po sistemu par-nepar skušale odpraviti problem pomanjkanja goriva, leta 1982 so bili uvedeni boni. FOTO: Dragan Arrigler/dokumentacija Dela

Druga polovica šestdesetih ter celotna sedemdeseta so z vidika standarda državljanov in razvoja potrošništva veljala za zlata leta Jugoslavije. Z zaposlovanjem kmečkega prebivalstva v tovarnah in deagrarizacijo se je začelo razvijati podeželje, tudi tam se je uveljavljal mestni način življenja, ljudje so si lahko privoščili različne dobrine, od televizorja do avtomobila, razmahnilo se je nakupovanje v tujini. Toda konec sedemdesetih je udarila kriza.

Prva naftna kriza je izbruhnila že leta 1973, vendar jo je Jugoslaviji po besedah zgodovinarke Jelke Piškurić, ki bo danes ob 18. uri v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani predavala o Slovencih in krizi – izkušnjah iz časa socializma, še uspelo blažiti s trgovino z neuvrščenimi, zlasti Libijo. Konec desetletja pa je nafte in naftnih derivatov začelo primanjkovati tudi v Jugoslaviji.

Uveden je bil slavni sistem par-nepar, po katerem so ob določenih dneh smeli na cesto le osebni avtomobili s parno oziroma neparno številko na koncu registrske tablice. Čeprav to ni veljalo vse dni v tednu, je razbrati negodovanje v takratnem dnevnem časopisju. »Tisti, ki so lahko, so kupili še en avto, preostali pa so se naenkrat soočili s težavami javnega prevoza. Avtobusne linije niso bile razvite, prepolni avtobusi pa niso mogli pobirati čakajočih ob postajah. Že takrat so bile ideje, da bi uvedli bone za nakup bencina in dizelskega goriva za zasebno uporabo, zares pa so jih leta 1982,« povzema sogovornica, znanstvena sodelavka na Študijskem centru za narodno spravo.

V sedemdesetih se je motoriziranost v Ljubljani povečala kar za dvakrat. Na fotografiji promet leta 1979. FOTO: Marjan Zaplatil
V sedemdesetih se je motoriziranost v Ljubljani povečala kar za dvakrat. Na fotografiji promet leta 1979. FOTO: Marjan Zaplatil

Omejitev goriva na 40 litrov za osebni avtomobil na mesec; največ, po 500 litrov, ga je pripadlo lastnikom motornih cestnih vozil z nosilnostjo nad sedem ton in avtobusov, ki so opravljali javni prevoz v cestnem prometu, najmanj, po pet litrov, pa lastnikom kosilnic, motornih žag in podobnih strojev. To je pri ljudeh hitro vzbudilo iznajdljivost.

Ko je Piškurićeva zbirala pričevanja za doktorsko disertacijo, h katere temi jo je spodbudila svetovna kriza leta 2010 – izšla je tudi v knjigi Bili nekoč so lepi časi – ji je ena od sogovornic povedala, da so v družini izkoristili vse, kar so lahko: imeli so dva avtomobila, za dodaten bencin so uveljavili še vse kosilnice. Druga pa, da so odkupili bone sosede invalidke, ki je sicer imela avto, a se ni vozila, cvetel je namreč tudi črni trg. Invalidi so bili, kot navaja zapis kustosinje Nataše Strlič, med skupinami prebivalstva, ki jim je pripadlo več bonov. Tako kot »terenskim delavcem«, zdravnikom, veterinarjem, inšpektorjem z lastnim vozilom, pa tudi verskim skupnostim in duhovnikom, ki so vozilo uporabljali za izvajanje verskih obredov.

Iz inflacije v hiperinflacijo

Kriza se je jasneje izrazila po Titovi smrti, dinar je devalviral, izdelki so bili količinsko omejeni, primanjkovalo jih je. »V prvi polovici osemdesetih so ljudje še imeli privarčevana sredstva, kar je blažilo posledice, tudi stanovanjske kredite so lahko dokaj ugodno odplačevali, saj jih niso revalorizirali in so jih na koncu celo z eno plačo poplačali. V drugi polovici osemdesetih pa je inflacija prerasla v hiperinflacijo. Blažili so jo tudi z izplačevanjem plač dvakrat v mesecu, ljudje so denar, ki je izgubljal vrednost, hitro pretapljali v devize, gradbeni material in kopičili zaloge. V javnem mnenju je bilo prelomno leto 1987, ko se je pokazalo veliko nezadovoljstvo, zaznaven je bil velik padec življenjskega standarda, tudi mladi niso več tako zlahka prišli do prve zaposlitve. Zaradi tega so bili vse bolj kritični do oblasti, za vse spremembe, ki so naposled vodile v razpad Jugoslavije, so bili dojemljivi tudi zaradi ekonomske krize,« dodaja.

Vrsta pred banko na dan pokojnin. FOTO: Aleš Černivec/dokumentacija Dela
Vrsta pred banko na dan pokojnin. FOTO: Aleš Černivec/dokumentacija Dela

Ta je rodila več vrst neformalne ekonomije, tudi sivo ekonomijo, ki je v osemdesetih pospešeno naraščala. Na ravni Jugoslavije je v 60. letih dosegala največ šest odstotkov BDP, nato se je povišala na 24, 25 odstotkov. V Sloveniji je bila nekoliko manjša, a je bila zelo raznolika, pravi sogovornica. Zajemala je gradbene dejavnosti, prevozništvo, kozmetične storitve, frizerstvo ... Kdorkoli si je lahko pomagal, si je pomagal na ta način. Študije tistega časa so navajale, da so se tovrstni dodatni dohodki gibali od zanemarljivih zneskov do višine, ki je presegala celo osnovni osebni dohodek, torej so nekateri zaslužili za še eno plačo.

Pomembne so bile še druge oblike neformalne ekonomije, denimo socialna mreža, ki ima danes z vidika korupcijskega tveganja negativen prizvok. »Ljudje so svojo socialno mrežo uporabili tudi, ko ni bilo krize in je bilo služb dovolj. Radi so si pomagali, vprašali znance, sorodnike, prijatelje, ali je kje na voljo kakšna služba. Prav tako je bila mreža pomembna pri gradnji hiš. Tako se je privarčevalo, tako so nekateri prišli do strehe nad glavo, drugače morda ne bi mogli. Samogradnja je bila tudi neke vrste socialni korektiv, saj jo je država začela spodbujati že v 60. letih z ugodnimi krediti, ki so jih zaposleni dobivali prek podjetij. A gradili so počasi, daljše obdobje,« je opomnila. Tako so med drugim uravnavali trg gradbenega materiala, ki ga je primanjkovalo.

Tako je približno 500 ljudi na takratni Titovi cesti v Ljubljani pred prodajalno Autocommercea dobesedno izsililo, da so začeli sprejemati naročila za nove golfe. FOTO: Janez Zrnec/dokumentacija Dela
Tako je približno 500 ljudi na takratni Titovi cesti v Ljubljani pred prodajalno Autocommercea dobesedno izsililo, da so začeli sprejemati naročila za nove golfe. FOTO: Janez Zrnec/dokumentacija Dela

Poznanstva so se obrestovala tudi pri vrstah za nakup dobrin. Če si poznal trgovko, si lahko kupil 10 dekagramov kave več, prej prišel na vrsto za nakup avtomobila, pralnega stroja ali do premoga. Privarčevali so med drugim tako, da so veliko stvari sami naredili, torej z neplačanimi deli – gradbenimi, gospodinjskimi opravili, vrtičkarstvom, ki se je razmahnilo prav v osemdesetih. Lotili so se ga tudi na zemljiščih splošnega ljudskega premoženja, tako je bilo denimo v Ljubljani, mestne oblasti pa so se trudile to dejavnost vsaj nekoliko urediti. Kot opominja Jelka Piškurić, nekatere raziskave ugotavljajo, da se v krizi pokaže razlika v tem, kaj ljudje občutijo kot legitimno in kaj je zares legalno: »Kar je legitimno, ni vedno legalno, zakonito, ni pa to posebnost slovenskega prostora, to potrjujejo raziskave v širšem sredozemskem prostoru in na Balkanu, razširjeno je že stoletja.«

Čakalne vrste, pomanjkanje zdravnikov

Njena najzanimivejša ugotovitev med preučevanjem dnevnega tiska v kriznih 80. letih je bila, da so bili problemi pravzaprav enaki ali vsaj zelo podobni današnjim, kar kaže predvsem, da so vselej v ospredju teme, ki najbolj prizadenejo vsakdanje življenje.

»Poleg politične in ekonomske krize, ki sta po izkazani pozornosti medijev izstopali, so stalno pisali o stanovanjski krizi, ki se je vlekla skozi celotno obdobje socializma in se, pričakovano, poglabljala z ekonomsko krizo. Ali pa o javnem zdravstvu, ki da bi lahko vendarle bolje delovalo, že tedaj so se daljšale čakalne vrste.« Kljub gradnji novih zdravstvenih domov potreb ni bilo mogoče zadovoljiti zaradi nagle rasti prebivalstva in priseljevanja v mesta. Na podeželju so imeli težave zlasti s privabljanjem zdravnikov, še večje zaradi pomanjkanja zobozdravnikov, pa tudi z infrastrukturo.

»Celo smrtonosni virus smo imeli, hiv, in zanimivo je, da so tudi aids spremljale teorije zarote, da so ga izpustili iz laboratorija. Sicer pa se ljudje na krize odzovemo podobno. Najprej z varčevanjem: skušamo prihraniti in vložiti denar tja, kjer se bo obrestovalo. V krizah so vedno najbolj prizadeti tisti, ki so že tako na robu. Toda nekatere prakse, ki so v socializmu izvirale iz nuje, denimo ponovna uporaba izdelkov ali vrtičkarstvo, danes dojemamo drugače, z vidika ekologije,« je spomnila.

Država ni poskrbela za vse

Ko se je zgodovinarka med svetovno finančno-gospodarsko krizo leta 2010 lotila proučevanja socialističnega obdobja, je ugotovila nasprotno od pogosto zasidranega prepričanja – država še zdaleč ni poskrbela za vse. Tudi siva ekonomija in drugi mehanizmi, s katerimi so ljudje poskušali preživeti ali si izboljšati standard, kažejo na njihovo aktivno vlogo. Pozablja se, kaj vse so zgradili s samoprispevki, ogromno so prispevali iz svojih plač za gradnjo infrastrukture.

»Prvi zakon, ki je opredeljeval samoprispevke, je bil sprejet že leta 1947. To je bil mehanizem podeželja, s katerim so obnovili lokalno infrastrukturo, denimo vodovod, ceste, mostove, transformatorske postaje, osnovne šole ... Še pomembnejši vir financiranja je postal, potem ko je bila s šolsko reformo leta 1958 uzakonjena obvezna osemletka. Z velikimi samoprispevki v Ljubljani v letih 1971, 1976 in 1981 so tu zgradili marsikateri vrtec in šolo, prizidek, telovadnico. Tudi z denarjem, ki so ga zbirala podjetja kot dajatev od plače, je med drugim zrasla Iskrina stolpnica v Ljubljani, prav tako Cankarjev dom, četudi se je v drugem primeru temu reklo družbeni dogovor,« je sklenila sogovornica.

Komentarji: