Goslar, ki skrbi za polovico dueta 2Cellos

Vse bolj cenjeni izdelovalec godal iz Vitanja servisira tudi violončelo Luke Šulića.
Fotografija: Lokov Pavel Skaza ne izdeluje, ker je les, ki je zanje najboljši, to je pernambuk, predrag. Jih pa lahko ožimi, zato poleg vseh drugih živalskih dlak v njegovi delavnici najdemo tudi konjsko žimo. FOTO: Tadej Regent/Delo
Odpri galerijo
Lokov Pavel Skaza ne izdeluje, ker je les, ki je zanje najboljši, to je pernambuk, predrag. Jih pa lahko ožimi, zato poleg vseh drugih živalskih dlak v njegovi delavnici najdemo tudi konjsko žimo. FOTO: Tadej Regent/Delo

Goslarska delavnica vedno nasmejanega Pavla Skaze, ki mu besed zlepa ne zmanjka, je pravi mali muzej izdelovanja godal. Ob stenah so razstavljene številne violine, različnih barv, velikosti, nekatere z umetniško izrezljanim polžem. Vedno je kje tudi kakšen violončelo, pa viole. Vidiš violine v nastajanju in takšne, ki so jih neprevidni prinesli popravit. Do danes Skaza še ni dobil tako uničenega inštrumenta, da ga ne bi mogel oživiti. Z njegovimi mojstrovinami pa lahko mnogi zaživijo svoje sanje.

Da z violinami iz Vitanja, obdanega z gozdovi, lahko uresničujemo sanje, se je pokazalo v nedavni oddaji Dan najlepših sanj, hitro pove Skaza. Sam si nikoli ni predstavljal, da bodo violine oziroma godala na splošno tako pomemben del njegovega življenja. Začel je kot električar in nekaj let delal v zreškem Cometu, potem se je posvetil glasbi. Pa ne godalom: »Petnajst let sem igral narodnozabavno glasbo v tujini. Ko sem se vrnil, mi je kot električarju čas ušel. Delal sem v mizarstvu, nato pa so na konjiški glasbeni šoli potrebovali hišnika. Kmalu mi je profesor violine Zmago Barin Turica dal knjigo o godalih. Mislil sem si, a zdaj boš pa starega oberkrajnerja z violinami mučil. Knjigo sem vzel iz vljudnosti. Ampak ko sem jo začel brati, mi je bilo vse jasno, kako violina deluje. In sem se takoj lotil izdelave.«
Violine v ateljeju Pavla Skaze. FOTO: Tadej Regent/Delo
Violine v ateljeju Pavla Skaze. FOTO: Tadej Regent/Delo

Prav profesor Barin Turica ga je prvi odpeljal k mojstru Vladimirju Proskurnjaku v Varaždin in k Ivanu Zanjku v Zagreb. Dodatno se je izobraževal na številnih goslarskih delavnicah v Švici, Nemčiji, Italiji. Trud se je obrestoval, njegove violine so cenjene in dobro ocenjene na tekmovanjih. Najbolj ponosen je, da so ga uvrstili v katalog, ki ga izdajo v 30.000 izvodih in pošljejo po vsem svetu. Skaza godala poleg izdelave tudi servisira in popravlja, prav tako violine za otroke posoja. Kljub temu je še vedno hišnik v glasbeni šoli, polovico časa pa dela v šoli za otroke s posebnimi potrebami. Violine izdeluje za dušo, pravi. Vendarle je to konjiček, ki zahteva veliko časa in potrpljenja. In je prava znanost.
 

Ko na les potrka luna


Violina je iz več vrst lesa. Obod, dno in vrat, ki morajo biti trši, so iz javorja, pokrov in dušica, to je paličica z največ šestmilimetrskim premerom znotraj glasbila, pa sta vedno iz smreke, pove Skaza: »Smreka da violini ton.« Smrekovino dobi tudi v bližnjih gozdovih: »Veliko nabiram gobe in potem trkam po smrekah. Potrkaš in se zelo dobro sliši, kako gre ven vibracija. Če ne gre, to pomeni, da se je znotraj nekje ustavilo, torej les ne bo pravi. Veliko se vidi že na pogled, pomembne so veje. Če so zavite od leve proti desni, bo imela spiralno rast, s katero si ne moreš nič pomagati, ker boš vse letnice za pokrov rezal počez. Tista, ki ima veje zavite v levo, je pa zagotovo dobra.«
Les za violino mora več let odležati. FOTO: Tadej Regent/Delo
Les za violino mora več let odležati. FOTO: Tadej Regent/Delo

Ampak to je šele začetek pri izbiri! Mojster poudarja, da je zelo pomemben čas podiranja: »Najbolje je med veliko in malo mašo (med 15. avgustom in 8. septembrom, op. p.) oziroma avgusta štiri ure po polni luni. Potem pa je dobro, da drevo pustijo ležati, da iglice in listi porabijo drevesni sok, sicer je treba les prelagati in obračati, da se sokovi, ki so ostali v porah, enakomerno porazdelijo po celem kosu. Ko začnejo odpadati iglice in na javorju listje porumeni, pa je treba drevo takoj razrezati.«

In ko človek misli, da se nato goslar počasi lahko loti dela, izve, da mora les še odležati. Javor deset let, smreka osem. Skaza ima v delavnici cel kup kosov lesa, ki čakajo, da bo iz njih nastal vrhunski inštrument. Izdelava je res dolgotrajna, ker vse dela ročno: »Od strojev uporabljam edino vrtalnik, da naredim luknje za vijake. Najprej kose lesa prerežem in zlepim, da sta leva in desna stran enaki. Za obliko oboda uporabljam modele starih italijanskih mojstrov, napihnjenost, izbočenost violin pa imam svojo. Vse zrišem, zrežem, nato z dleti postrgam zunanjo obliko. Pa potem še od znotraj, vse zgladim s strgali. Ničesar se ne sme brusiti, sicer pore, ki so v lesu, zapolnimo. In če tak les prelakiramo, dobimo vezano ploščo, ne violine. To je tisti cukrček, po katerem se ročno izdelane violine razlikujejo od strojnih, tovarniških. To je dodatek za lep ton. CNC-stroj lahko vrže ven tak pokrov v dveh minutah. Jaz pa za violino do lakiranja potrebujem 230 ur.« In tudi lakiranje je nekaj posebnega.
Za izdelavo ene violine do lakiranja Pavel Skaza potrebuje 230 ur. FOTO: Tadej Regent/Delo
Za izdelavo ene violine do lakiranja Pavel Skaza potrebuje 230 ur. FOTO: Tadej Regent/Delo

Orehove lupine in paprika za barvo


Vedno dela po dve violini naenkrat, ker se pri tem delu veliko čaka. Že lepljenje vzame najmanj en dan. Uporablja klej, lepilo živalskega izvora, ki ima dobro lastnost, da ga je mogoče odstraniti: »Če bi uporabljal sintetično lepilo, bi moral pri morebitnem popravilu violino dobesedno raztrgati. Pri kleju pa samo zlepljeni del navlažiš in inštrument se lepo odpre. Se pa klej vsaj en dan suši.« In ko se ena violina suši, izdeluje drugo.

Podobno je z lakiranjem, ki traja približno en mesec. Vsak dan en sloj. Spet pa Skaza opozarja na luno: »Dva dni pred polno luno in dva dni po njej je treba počakati, ker se takrat lak ne zliva. Sem ga zlil stran več litrov, mislil sem, da se je sesiril, skisal. Potem sem na tečaju v Mariazellu slišal mojstre govoriti prav o tem, kaj se dogaja z lakom, kadar je polna luna. Zdaj takrat sploh ne lakiram več, ker nima smisla.« Prav tako so posebne ščetine čopičev za lakiranje: »Najboljši je veveričji rep, pa tudi jazbečeve dlake z vratu. Ščetine morajo biti čim bolj mehke, da ne puščajo sledi in jamic.«
Violine je treba delati ročno. Če bi brusil z brusilnim papirjem, bi zamašil pore v lesu, in namesto inštrumenta bi dobili vezano ploščo. FOTO: Tadej Regent/Delo
Violine je treba delati ročno. Če bi brusil z brusilnim papirjem, bi zamašil pore v lesu, in namesto inštrumenta bi dobili vezano ploščo. FOTO: Tadej Regent/Delo

Lak zmeša sam, osnova je 95-odstotni etanol, barvila pa so vsa naravna, večino imamo verjetno vsi doma. »Najboljši so orehovi olupki, tisti zeleni, ki potem počrnijo, pa koščki hrastovega ali kostanjevega lubja. Narežem na drobno in dodam alkohol. Fina je tudi mleta rdeča paprika, ki jo sicer damo v golaž. Potem to pustim nekaj dni, precedim in dobim barvo. Alkohol nato zmešam s šelakom, to je posebna drevesna smola, in sivkinim oljem. Olje dodam zato, da je lak prožen, da ne razpoka.«
 

Angel varuh


Danes je Skaza mojster, prve violine pa je razdelil, se spominja. V zameno za les, ki ga je dobil, jih je dal kmetom. Čeprav vsega lesa za violino se ne dobi v Sloveniji. Ubiralka, strunik in vijaki, podbradki, so iz ebenovine, pove: »Les mora biti zelo trd, ker violinisti strune pritiskajo neposredno na les, pri kitari na primer struna pritisne na prečko. Ebenovec, tam je les boljši v vejah, se še dobi iz Brazilije in Indije.« Violin že dolgo ne podarja več, ceno jim je postavil od štiri do sedem tisoč evrov, za violončela pa od šest do deset tisočakov. S tekmovanji mu je zrasel ugled in s tem tudi cena. Kljub temu mu je neki izdelovalec violin iz Cremone dejal, da tako nizke cene pomenijo, da se ne ceni. Skaza meni drugače: »Rekel sem si, ti kar delaj po svoje, jaz bom pa po svoje. Vem, kaj pomeni štiri tisoč evrov, če moraš otroku kupiti violino.«
Polž violončela, ki je lahko tudi lev. FOTO: Tadej Regent/Delo
Polž violončela, ki je lahko tudi lev. FOTO: Tadej Regent/Delo

Čeprav v njegovi delavnici violin ne manjka, je sam ne igra, pri čemer s širokim nasmehom pove: »Živo se mi je sanjalo, da ko se bom zbudil, naj se grem učit violino. In ko sem se v sanjal napol zbudil, da bom odšel v glasbeno šolo, se je pojavil angel varuh in mi rekel, naj grem rajši delat, ker bom prej končal.«

Vendarle kaže, da mu dela zlepa ne bo zmanjkalo. Že samo s popravili in servisi ga ima polne roke. Njegova stranka je tudi Luka Šulić, pove: »Njegov oče Božo je prav tako violončelist, učil je pri nas na šoli. Že njegov čelo sem servisiral, celega sem imel narazen. Zdaj to čelo igra Luka. Za klasiko.«

Tudi tisti, ki morda na violine in glasbo godal ne dajo prav veliko, lahko začutijo toplino vseh z ljubeznijo izdelanih inštrumentov, ki so ob stenah Skazove delavnice razstavljeni v več vrstah. Le kontrabasa ni med njimi. »Sem naredil enega manjšega – polovinko. Velik ne gre v delavnico,« v smehu sklene Skaza.

Komentarji: