
Neomejen dostop | že od 14,99€
Če zavohaš žveplo, njegov smrad, lahko to figurativno pomeni, da si zaznal zlodeja oziroma prisotnost nečesa diaboličnega, pravi slovar italijanskega jezika Treccani.
In vendar je tudi ta kemični element ključen sestavni del nečesa, kar je tesno povezano z enim najbolj odmevnih postopkov v Rimu, z izborom tistega, ki bo stopil na čelo 1,4 milijarde katoličanov in boja proti peklenščku: izborom papeža.
Danes okoli 19. ure se bo iz dimnika nad Sikstinsko kapelo, v katerega bo ponovno zrl ves svet, prvič pokadilo po začetku tokratnega konklava in če tradicija kaj šteje, bo dim najverjetneje črne barve. Da bi bil papež izvoljen že v prvem glasovanju, se ni zgodilo že stoletja. V črnem dimu pa je tudi žveplo.
Sporočanje »mestu in svetu« glede uspešnosti ali neuspešnosti glasovanj je v zgodovino konklavov vstopilo šele na začetku 20. stoletja. Prvi beli dim, ki je pospremil izvolitev Benedikta XV., se je pokadil ob konklavu leta 1914. V času prejšnjega, leta 2013, ko so izvolili papeža Frančiška, pa so v Vatikanu izdali tudi sestavine svojih dimnih mešanic.
Črni dim je na prejšnjem konklavu nastal z dodajanjem kalijevega perklorata, ki je močno oksidacijsko sredstvo in lahko reagira z veliko organskimi snovmi, antracena in pa žvepla.
Beli dim pa so ustvarili z dodajanjem kalijevega klorata, ki je prav tako močno oksidacijsko sredstvo, mlečnega sladkorja in borove smole. Kar zanimiva receptura.
Tradicija sežiga glasovnic po vsakem glasovanju sega do začetka 19. stoletja. Dim je tedaj nakazoval neuspešno izvolitev, odsotnost dima pa je namesto tega pomenila uspešno izvolitev. Šele od leta 1914 črn dim (italijansko fumata nera), ki se dviga iz začasnega dimnika na strehi Sikstinske kapele, nakazuje, da glasovanje ni privedlo do izvolitve, bel (fumata bianca) pa, da je bil nov papež izbran.
Ni šlo vselej po načrtih. Na konklavih v letih 1939 in 1958 je bilo glede barv dima nekaj zmede.
Komentarji