Klic divjine
Pozno zvečer sem pripotovala v Zagreb. Avto sem parkirala med dvema nebotičnikoma, in preden sem ugasnila luči, se je z bližnjega travnika počasi sprehodila lisica. V gobcu je nosila večji kos nečesa – morda starega kruha ali zavrženega mesa – in mirno sedla pred moj avto, kot da ji je ravno prav prišlo malo luči, da si v miru ogleda, ali je bil zalogaj vreden prihoda v betonsko mesto.
Ni bila tako lepa kot v risankah ali otroških knjigah, bila je drobcena, rep pa je še najbolj spominjal na oguljeno omelce za odstranjevanje prahu. Prava mala gozdna zverinica. A v blesku oči, v trzljajih ušes, v tej dozi zdrave previdnosti v nogah je imela tisti klic divjine, ki v mestnem človeku po eni strani vzbuja strah, po drugi strani pa se mu ne more upreti. Bila je hkrati zaupljiva in plaha, poleg tega pa je, kot se je pokazalo nekaj sekund pozneje, dodobra poznala temo, skozi katero je zbežala nazaj v svojo neodvisno republiko.
Poimenovala sem jo Malena. Hvaležna sem ji bila, ker je prinesla malce gozdnega vznemirjenja na parkirišče, na katerem sicer sosed na dolgem povodcu sprehaja svojo mačko in ji dopušča, da počne tisto, kar imajo mačke najraje: stika pod avtomobili in zaman opreza za golobi. Malena se mi je zazdela kot nekakšno popravljanje življenja, v katerem je srž udobja uničevanje. Zaprašujemo komarje, zastrupljamo polže, preganjamo podgane, ubijamo ščurke, in čeprav mi je jasno, zakaj je vse to nujno, hkrati vidim, da se ljudje vse bolj bojijo vsakega stika z ostanki narave.
Čeprav so me prijatelji opozarjali, da pridejo lisice v mesto samo takrat, ko imajo steklino, nisem imela vtisa, da je bila Malena bolna. Bila je samo zelo lačna in dovolj pogumna, da je prišla na parkirišče, polno kovinskih zveri, iz katerih se še dolgo v noč širi vonj človeškega greha. Spomnila me je na igralko na odru, na katerem je narava scenski okras, in bilo je, kot da bi me vprašala: »In? Doklej boste tako ravnali, ljudje?« Mesto pa se je tudi v tistem trenutku širilo, ponosno na to, da je vse večje.
