Kopríva

Z besedo kopriva običajno poimenujemo »rastlino, ki ima na listih in steblu dlačice, ki povzročajo ob dotiku pekoč občutek«, njeno latinsko ime je Urtica dioica.

Kopriva je tudi zemljepisno ime kraja na območju kraškega narečja, katerega krajevni govor je vključen v mrežo raziskovanih krajev za Slovenski lingvistični atlas.

Kadar pomislim na koprivo, zaznam v sebi tako pozitivne kot negativne občutke. Pozitivne občutke v meni budi misel na okusno špinačo iz kopriv, na zdravilen koprivin/koprivov čaj in na dišeč koprivni/koprivov šampon. Tradicionalno se iz koprivnih vlaken izdelujejo ribiške mreže in vrvi, koprivni listi pa se v sonaravnem kmetovanju uporabljajo za zatiranje škodljivcev.



A kopriva je lahko tudi plevel, ki žge in peče ter se zelo hitro razrašča in jemlje prostor drugim rastlinam.

Beseda kopriva je slovanskega izvora in je verjetno nastala z izpeljavo iz besede *koprъ, »ki je prvotno označevala neko rastlino, iz katere vlaken so kakor iz koprivinih izdelovali niti«.



V botanični terminologiji se pojavljajo zveze kot mala kopriva, mrtva kopriva, velika kopriva, žegnana kopriva in pisana kopriva, v geološki terminologiji pa koprivski apnenec.

Čeprav kopriva ne pozebe ali kot bi rekli v Prekmurju, v kroplivo ne vdari (sln. v koprivo ne udari), se včasih zgodi tudi to, da Kopriva pade med koprive oziroma gre na koprive.

—
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mojca Kumin Horvat.