Krašenje s slamnatimi zvezdami, jabolki, medenjaki in svečami
Nemško govoreča skupnost v Sloveniji je ob nocojšnjem božičnem koncertu v ljubljanski Križevniški cerkvi postavila tudi božično drevo, okrašeno s slamnatimi zvezdami, rdečimi jabolki, medenjaki, pozlačenimi orehi, španskimi vetrci in svečami. Štejejo jo za izvorno okrasitev, kakršno si je pred dvesto leti prva zamislila žena avstrijskega nadvojvode Karla Henriette von Nassau-Weilburška v dunajski palači, kjer danes domujejo muzej oziroma galeriji Albertina. V njen v spomin na tisti december 1823 in najpomembnejše božično drevo v Avstriji, ki je rodilo novo tradicijo, vsakega decembra postavijo podobno drevo.
Na božični večer leta 1823, ko je bil Dunaj na debelo odet v sneg, navaja spletna stran Albertine, je princesa nemških korenin Henriette prvič praznovala božič v avdienčni sobani palače, ki so jo podedovali leta 1822. Na otroško veselje in v skladu s tradicijo nemških protestantov, iz katere je izhajala, se je družina zbrala pred drevesom, bogato okrašenim z medenjaki, slaščicami, jabolki, orehi in svečami iz čebeljega voska. Med njihovimi gosti je bil tudi Karlov brat, varčni nadvojvoda Janez, ki je obžaloval razkošje brez verskega pomena.
»Čeprav sem bil vesel, ko sem videl otroke, ki so upanje dinastije, me je takoj spravila v slabo voljo prevelika vročina številnih sveč. Ko sem bil še mlad fant, so bile osvetljene jaslice in sladkarije – in nič več. Zdaj jaslic ni več! Videli smo božično drevo, polno sladkarij in sveč, in sobo, polno najrazličnejših igrač, od katerih so bile nekatere res lepe, veliko stvari, ki bodo čez nekaj tednov razbite, poteptane ali izgubljene in ki zagotovo stanejo veliko ... Ko sem taval iz sobe v sobo in nisem našel nobenega kotička hiše, ki bi ga prepoznal, mi je ves ta ekstravaganten pomp postal tuj. Počutil sem se osamljenega in si nisem bil sposoben nadeti veselega obraza,« je dogodek, kot je brati na spletni strani habsburških palač, opisal Janez.
Toda ko je njun brat cesar Franc izvedel za okrašeno božično drevo, je odločil, da bo leta 1824 v svoji palači Hofburg postavil svoje in tako tlakoval pot novi avstrijski božični tradiciji. Je pa bilo na Dunaju, kot je mogoče brati v istem prispevku Martina Mutschlechnerja z oddelka za raziskave in dokumentacijo palače Schönbrunn, prvič omenjeno praznovanje ob božičnem drevesu že leta 1814 v poročilih Metternichove državne policije. Dogodilo se je v salonu judovske družine bankirjev Arnstein. Gostje so dobili bogata darila, kar na Dunaju takrat ni bilo v navadi na božični večer. Gospodarica hiše Fanny von Arnstein je bila iz Berlina in je običaj prinesla iz rojstnega mesta.
Preko dvornih krogov na Dunaju se je božično drevo hitro razširilo v dnevne sobe srednjega razreda. Čeprav je bilo leta 1821, kot so poročali, na Dunaju še vedno skoraj nemogoče kupiti božično drevo, so jih že konec tega desetletja ulični prodajalci prodajali pri severnih mestnih vratih, leta 1851 pa naj bi trg Am Hof v predbožičnem času spominjal na pravi gozd. Približno v tistem času se je navada širila tudi v naših krajih, in prav tako so jo tu razširjali nemški uradniki, trgovci in obrtniki.
Po besedah etnologa dr. Janeza Bogataja je leta 1844 eden takratnih časopisov pisal, da na Kranjskem še nihče nič ve o tej nemški šegi krašenja drevesa, čez nekaj let pa so že poročali, da je v Ljubljani smrečico postavil gostilničar, ki se je sem preselil z Nemškega. »Sicer pa naj bi v evropskem merilu z zimzelenim drevescem najprej krasili na začetku 17. stoletja v Alzaciji, prvi pisni vir pa to omenja v drugi polovici istega stoletja v Hannovru, se pravi, da se je ta navada krašenja bodisi z zimzelenim drevescem ali pa za povrhu še okrašenim nedvomno širila s protestantskega severa,« je dodal sogovornik.
Krašenje v predkrščanskem času
Kot poudarja etnolog Janez Bogataj, krašenje z bršljanom in drugim zimzelenim rastlinjem najverjetneje sega v predkrščanski čas, ko so tako zaznamovali ponovno rojevanje narave in svetlobe. Navada je bila, da se je za božič okraševalo bivalno okolje, tudi kmetov, ne samo privilegiranih družbenih skupin, z zimzelenim rastlinjem, po nekaterih pričevanjih je bila navada obešanja mlade smrečice tako, da je z vrhom visela izpod stropa.
»So se pa okrašene smrečice začele najprej širiti po urbanih predelih, medtem ko jih primorski del Slovenije skorajda ni poznal. Podobno velja za jaslice, ki so se širile zelo neenakomerno najprej v alpskem prostoru. Na območju celotne Slovenije so se množično – zanimivo – šele po drugi svetovni vojni, kljub temu da je bil božič v javnem življenju prepovedan. Je pa ukrep takratnih oblasti ta praznik ohranil v intimi družinskih okolij. V zgodnjih 50. letih, ko smo uvedli dedka Mraza, se je začelo govoriti o novoletni jelki, danes pa smo ena redkih držav Evropske unije, v kateri govorimo o veselem decembru, in ne o adventu kot drugje,« še dodaja.
Druge navade poskušajo obuditi
Tradicijo izvornega krašenja božičnega drevesa, kot ji pravijo, ohranjajo pripadniki avtohtone nemško govoreče narodne skupnosti pri nas. Kot pritrjuje potomec, etnolog in kulturni antropolog ter predsednik Društva Kočevarjev staroselcev Primož Primec, v njihovi skupnosti še vedno krasijo božično drevo po starem in na sedežu društva prirejajo tudi delavnice izdelave slamnatih okraskov; eno bodo to nedeljo.
Drevesa so nekoč krasili še z drugimi stvarmi, ki so bile pri roki, z orehi, medenjaki, jabolki, rožiči in svečami, so pa nekoč v avstrijskem in pozneje avstro-ogrskem cesarstvu proizvajalci slaščic hitro prepoznali svojo priložnost in tako so v obliki okraskov začeli proizvajati žele bonbone, tudi znani proizvajalec napolitank Manner je že okoli 1890 izdeloval posebne okraske za božična drevesa v zlatih papirčkih, razlaga sogovornik.
»Z izjemo tradicionalnega krašenja božičnega drevesa so druge šege in navade v naši skupnosti, značilne ob koncu leta, večinoma zamrle, a naše člane seznanjamo z njimi, da bi jih obudili, denimo, tepežkanje 28. decembra ali pa sajenje božičnega žita od godu svete Barbare 4. decembra do godu svete Lucije, 13. decembra. Ko žito zraste, se to zelenje na božični večer lahko okrasi s pentljo ali svečo in popestri praznovanje božiča skupaj z blagoslovom in obrednim kajenjem hiše. Člani našega društva, ki večinoma spadajo pod cerkev v Kočevskih Poljanah, pa gremo na božični večer z baklami tja na polnočnico,« pripoveduje.
Na Štajerskem in Kočevskem
Pripadniki nemško govoreče skupnosti, ki v Sloveniji živijo že stoletja, danes predvsem na Štajerskem, v Mariboru, Celju, Ptuju in Apačah, ter v naseljih na Kočevskem, ki spadajo v občine Kočevje, Dolenjske Toplice in Semič, pa tudi v Ljubljani, se pogosto združujejo v sedmih društvih. Krovna organizacija Zveza kulturnih društev nemško govoreče narodne skupnosti v Sloveniji, ki je priredila nocojšnji koncert in druženje ob kočevarskih božičnih sladicah in kuhanem vinu, združuje več kot 1500 članov.
Kot še navaja spletna stran avstrijskega veleposlaništva v Sloveniji, Avstrija po svojih močeh in ob podpori vseh političnih strank podpira prizadevanja narodne skupnosti pri ohranjanju njihove kulturne dediščine ter pri prizadevanjih za ustavnopravno priznanje manjšine, kar bi omogočilo trajno podporo njihovemu jeziku in kulturi ter jim zagotovilo pravice.
V njihovi muzejski etnološki zbirki, ki prikazuje nekdanje življenje od rojstva do smrti, poleg jaslic hranijo tudi prikaz praznično okrašene mize, ki je vselej imela bel prt, boljši set krožnikov in pribora, na slednjem je bilo vgravirano tudi družinsko ime, uporabljala sta se zgolj za praznike, poleg tega so bili na mizi še pripomočki za osvetlitev mize ter denimo odlagalec nožev in vilic. Kot zanimivost omenja še, da so Kočevarji ob praznikih veliko potovali po avstrijskem cesarstvu, da so imeli patent za krošnjarstvo, tako so naleteli in dobili zamisli za novotarije, ki so jih prinesli domov.
»V muzeju, denimo, imamo stare jaslice, v katerih so zanimivi dodatki, palme in podobno, ki so jih videli in so se jim zdele zanimive ali so bile priljubljene, in tako so se stvari, tudi marsikatero orodje razširjale med večinsko prebivalstvo,« je povedal Primec.
