Letovanje na igriščih, kopališčih in dvoriščih
Morda se zdi, da je skrb, kako zaposliti otroke med poletnimi počitnicami in jim zagotoviti varstvo, prihranjena za današnji čas, toda niti pred 50 leti ni bilo čisto vse preprosto in prepuščeno igri na dvoriščih. Tudi tokrat smo zbrali nekaj časopisnih zapisov, ki nas morda navdajajo z nostalgijo, hkrati pa potrjujejo, da se naše življenje kljub morda drugačnemu tempu in številnim tehnološkim motilcem le ni tako spremenilo.
Dooolgčas
Kaj storiti, če je otroku pusto, so se tudi takrat spraševali starši. Prepričajte otroka, da mora sam preganjati dolgčas – naj dela ali riše, se je glasil nasvet z Delovih strani. »Zelo dobro je, če otroka že na začetku šolskih počitnic prepričate, da ga starši ne bodo zabavali in mu kratili čas. To se bo obrestovalo, ker se bo pravočasno navadil delati. Pridobil si bo delovne navade z drobnimi posli in majhnimi dolžnostmi. Kasneje se bo zaposlitev spremenila v vsakodnevno potrebo, ki bo brzdala nemirne duhove in poživljala vase zaprte otroke. Naj rišejo ali se ukvarjajo s kakšnim drugim ročnim delom, naj pograbijo stezice na vrtu ali pospravijo časopise, naj brišejo posodo ali zalivajo rože.«
V kolonijo!
Tudi poletje 1973 se je začelo s klasičnim počitniškim raportom o tem, kako lahko šolarji preživljajo proste dni. V zadnjih dneh julija smo, denimo, z zapisom pospremili 427 otrok, ki so se v organizaciji Zavoda za počitniško letovanje otrok občine Center odpravljali v koloniji v Savudriji in Gorjah na Bledu. Podobno je bilo z mladežjo iz vse Slovenije, o čemer pričajo številne fotografije množice otrok, čakajoč pred avtobusi ali na železniških postajah, zbranih v velikih jedilnicah ali ob morski obali, kjer se učijo plavati in zganjajo vse mogoče vragolije, a z bistveno manj vodnimi pripomočki, kot jih lahko danes vidimo na morju in jezerih. Polni so bili kajpak tudi bazeni.
Varstvo brezplačno, malico pa s seboj
Hkrati se je začelo organizirano dnevno »letovanje otrok na igriščih, kopališčih in izletih«. Tisto poletje se je počitnic veselilo 20.000 šolarjev iz Ljubljane, nekaj več kot 4000 z Bežigrada. »In vsa ta osnovnošolska mladina od prvega do vključno osmega razreda je med poletnimi počitnicami prepuščena sama sebi, če izvzamemo letovanja na morju in deset ali štirinajstdnevni oddih s starši.« Praznino je med drugimi organizacijami zapolnjevala občinska zveza prijateljev mladine Bežigrad, ki je pripravila številne brezplačne dejavnosti, s pripisom: otroci bodo plačali le prevoze, s seboj pa naj vzamejo malico. Številne tabore so pripravili tudi taborniki. Cena za dan taborjenja je tisto leto znašala okoli 20 dinarjev.
Previdno na soncu
Da smo nekaj desetletij nazaj bistveno bolj brezbrižno ždeli na soncu, se najbrž spomnimo vsi, precej manj grozeči so bili tudi zapisi na straneh priloge Dom in družina. Tam je bilo pred poletjem mogoče prebrati nasvet: Za majhnega otroka nasploh do šole velja, naj se ne sonči več kot 30 do 40 minut dnevno, v senco mora med 11. in 14. uro, ko je sonce najmočnejše. Ko otrok že ogori, je utrjen za sončenje in lahko ostane brez škode tudi dalj časa na soncu.
Sladoled
Tudi sladoled očitno še ni bila tako ustaljena navada, so potrjevali podatki z začetka sedemdesetih let. Po njih je menda povprečen Jugoslovan v vsem letu snedel le 1,2 kilograma sladoleda, kar je skoraj zanemarljivo v primerjavi z Američani, katerih statistika je kazala 24 kilogramov na prebivalca na leto.
Počitniško delo in izmenjave
Medtem ko so šolarji ubijali dolgčas, so dijaki in študentje počitnice preživljali bolj delovno. Številni so opravljali obvezno prakso v podjetjih, se udeleževali delovnih brigad in tudi poletnih političnih šol. Tu in tam pa je zaslediti kakšno mednarodno izmenjavo. Občina Trbovlje je sodelovala s pobrateno občino Sallaumines v Franciji in tako je tudi poleti pred 50 leti 15 otrok iz Sallauminesa preživelo počitnice v Novem gradu in Javorjem nad Trbovljami ter 19 mladih Trboveljčanov odpotovalo za 25 dni v Francijo.
