Ne prva lastovka, prva leska je znanilka pomladi – in alergij
Prvi dan marca se začne meteorološka pomlad, ob pomladanskem enakonočju še koledarska, toda kaj pravi narava? Če se z Markom Puškarićem z Agencije RS za okolje (Arso) sprehodimo po fenološkem parku v Ljubljani, lahko izvemo, da smo na prehodu iz zgodnje pomladi v pravo pomlad. Fenološki koledar je namreč bistveno bolj bogat in pozna deset letnih časov.
Ljubljana ima fenološki park v Tivoliju več kot šest desetletij, pa vendar malo vemo o njem. Že beseda fenologija ni prav razširjena in znana, čeprav jo mora poznati tako rekoč vsak kmet ali vrtnar, ki spremlja rast rastlin in si morda beleži ugotovitve. Fenologija je namreč veda, ki proučuje zakonitosti periodičnih pojavov v razvojnem ciklu rastlin in živali. Pri rastlinah so to olistanje, cvetenje, zorenje plodov, jesensko obarvanje in odpadanje listja, v živalskem svetu pa prvo oglašanje ptic, denimo kukavic spomladi, prileti in odleti selivk (prvih lastovk ali štorkelj), razvoj žuželk in podobno.
Fenološke parke so na pobudo Svetovne meteorološke organizacije ustanovili s preprostim namenom – da se poenotijo opazovanja in omogoči lažja primerjava podatkov tako na posamezni lokaciji kot med različnimi geografskimi območji. Zato so v njih zasajene rastline z istim genskim zapisom. »Rastline so vzgojene v matični drevesnici v Nemčiji, kjer skrbijo, da so to res kloni ene rastline. Hrast, ki raste tukaj, je enak preostalim, ki rastejo v fenoloških parkih po Evropi,« je pojasnil agrometeorolog Marko Puškarić.
Več kot 50 fenoloških točk
Ta posebni naravni laboratorij ob tivolskem Cekinovem gradu, ki ga spremlja Arso, vzdržuje pa MOL, sestavlja nekaj manj kot 40 dreves, to so predvsem listavci in iglavci ter grmovnice, ki sodijo med avtohtono evropsko drevesno vegetacijo. Vse vrste najdemo tudi v slovenskem prostoru, denimo sivi topol, trepetliko, smreko, brezo, vrbo, lesko, jerebiko, bukev, lipovec, češnje, rdeči bor, hrast in druge. Pred dnevi so zasadili še pet novih rastlin (rdeči bor, lipovec, dve vrsti češnje in črni bezeg), ki so nadomestile stare, že propadle. Zlasti v pomladnih dneh, ko je največ sprememb, morajo opazovalci park obiskati skoraj vsak dan. »Zdaj lahko med drugim spremljamo olistanje breze,« je dejal Puškarić in pokazal drobne, živo zelene in že povsem razvite lističe. Nekaj korakov stran je trepetlika komaj ustvarjala poganjke, tudi stari hrast na drugem koncu z letnico 1972 se je prebujal bistveno počasneje kot soseda, mlada češnja, ki je bila že v polnem razcvetu.
Puškarić, zadnji dve leti zaposlen na Arsu, je sicer fenološki opazovalec že od študijskih dni, ko je začel poročati iz Javora v bližini Ljubljane. V Sloveniji imamo namreč več kot 50 fenoloških postaj, kjer opazovalci spremljajo naravne cikle ne le dreves, ampak tudi trav, poljskih posevkov sadnega drevja, vinske trte ..., odvisno od njihovega območja. »V Ratečah seveda ne opazujejo trte,« je v šali dodal sogovornik. Kar pa nikakor ne pomeni, da je v prihodnosti – glede na podnebne spremembe – ne bodo. »Tudi to je uporabnost fenologije: prek nje lahko proučujemo, katere vrste in sorte so primerne za našo klimatsko regijo.« Ko je Marko Puškarić nehal delati kot opazovalec v Javoru, je to delo prevzel njegov oče, kaže pa se menda tudi njegov naslednik, bratov sin, ki že rad pomaga. Opazovalci posebne izobrazbe ne potrebujejo, le v stiku z naravo morajo biti in imeti vesten odnos do dela, je ključni lastnosti poudaril njihov »šef«.
Kaj nam listi povedo o podnebnih spremembah
Ljubljanski fenološki park je med tistimi z najdaljšo tradicijo; leta 1958 ga je ustanovila predhodnica Arsa, Hidrometeorološka služba Republike Slovenije, prva drevesa v njem so zasadili leto pozneje, prve podatke pa v mednarodno zbirko poslali leta 1963.
Najpopolnejšo zgodovino parka bi najbrž lahko povedal sivi topol, ki raste tam že od začetka; zdaj je to mogočno, razvejeno drevo, katerega listki so v višavah in tudi očem opazovalca nedosegljivi brez daljnogleda. Tisti, ki beležijo podatke o razvoju dreves v parku, pa lahko potrdijo, da se naše podnebje brez dvoma spreminja: olistanje se pojavlja v povprečju dobrih šest dni prej, jesensko obarvanje listov pa nastopi približno pet dni pozneje kot pred desetletji. Tudi letno rastno obdobje je enajst dni daljše, kot je bilo še na začetku šestdesetih let. Fenologija, ki je bila nekoč tiha pomočnica človeka pri sobivanju z naravo, postaja tako v sodobnem svetu vse pomembnejša okoljska veda, je mogoče prebrati v priročniku Fenologija v Sloveniji avtorice Ane Žust.
Sodobnemu človeku, vse bolj dovzetnemu za alergije, je veda v pomoč tudi z opozorili o cvetenju različnih vrst, v tem času prav omenjene breze. Biovremenska napoved za te dni pravi, da tipično aprilsko vreme s padavinami in ohladitvijo sicer zavira sproščanje in širjenje cvetnega prahu, v krajših suhih obdobjih pa se obremenjenost zraka lahko hitro poviša.
»V nižinah se bo nadaljevala sezona breze, obremenitev bo v ugodnih razmerah srednje visoka, dodatno obremenitev s sorodnimi alergeni bo prispeval gaber. Sezona velikega jesena se končuje, obremenitev bo nizka. V zraku bo še cvetni prah nizko alergenih vrb, okrasnih cipresovk, platane in prva zrna hrasta,« opozarja bioprognoza, ki jo Arso pripravlja v sodelovanju z Nacionalnim laboratorijem za zdravje, okolje in hrano. Na spletni strani slednjega je objavljen še natančnejši semafor obremenitev s cvetnim prahom posameznih vrst. »Izsledki tujih raziskav kažejo, da je s toplejšim vremenom tudi več alergenov v zraku,« je Puškarić navedel povezavo s podnebnimi spremembami.
Leska je letos pohitela
Vsi tisti, ki so alergični na lesko, so prve znake tegob letos lahko začutili nenavadno zgodaj. Ena prvih znanilk pomladi je namreč začela cveteti že 7. januarja, običajno se to zgodi šele v sredini februarja. »Tako zgodnje cvetenje je bilo posledica predhodnih toplih mesecev. November, december in januar so bili v Ljubljani od dve do tri stopinje toplejši, kot je povprečje preteklih let,« je pojasnil agrometeorolog in dodal, da je pri fenoloških parkih pomembno, da so v bližini meteorološke postaje, ki pomaga pojasniti vpliv nežive narave na živo. Cvetenje leske se je pozneje zaradi ohladitev marsikje ustavilo, zlasti na hladnejših območjih se je razvoj nadaljeval šele čez približno mesec dni. Zgodnje cvetenje sicer pomeni večje tveganje za pojav pozebe, ta se je tudi letos pokazala, a vsaj za zdaj se zdi, da ne bo tako huda, kot je bila pred dvema letoma.
Zdajšnje vreme je sogovornik z Arsa ocenil kot ugodno za vegetacijo z vidika vodnobilančnih razmer, tudi hladno je še zmeraj, kar zavira fenološki razvoj. Iz fenološkega koledarja in opazovanja okolice smo lahko brez težav ugotovili, da smo ravno na prehodu iz zgodnje v pravo pomlad, ko je breza v polnem razcvetu, olistal se je tudi že kostanj, a še ne povsem zacvetel. V Sloveniji se sicer radi zanašamo na štiri letne čase in datume, ki jih spremljajo, toda narava gre pogosto svojo pot. V tem pogledu so jo nekatera ljudstva znala bolje poslušati, je razmišljal sogovornik in za primer navedel aborigine, ki so poznali do deset letnih časov: »Letne čase so vezali na posamezne znake iz narave, podobno, kot če bi pri nas določili, da se začne pomlad, ko prileti prva ptica selivka, pridejo medvedje iz brlogov ali zacveti leska.«
Že prilike iz Biblije
Kako tesno je bil človek v vsakdanjem življenju povezan s fenološkimi pojavi, kažejo že zapisi iz Biblije, je mogoče prebrati v fenološkem priročniku: »Od smokvinega drevesa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že muževna in poganja liste, veste, da je poletje blizu.« Najstarejši zapisi fenoloških opazovanj na Kitajskem so stari skoraj 3000 let, na Japonskem, kjer so cvetenje češenj prepletli s tradicijo praznovanja, pa segajo v leto 812.
Kot okoljska veda se je fenologija začela razvijati sredi 18. stoletja, ko so sloviti botaniki tedanjega časa objavili prve strokovne zapise o njej. Začetnika novodobne fenologije in opazovanj sta švedski botanik Carl Linne in njegov angleški sodobnik, Robert Marsham. Iz tega obdobja obstajajo tudi prvi tovrstni zapisi na slovenskih tleh. Giovanni Antonio Scopoli, botanik, kemik in idrijski zdravnik, je v znameniti monografiji Flora Carniolica objavil Calendarium florae carniolice, v katerem je cvetenje rastlin razvrstil po mesecih. Moderna doba fenologije se je začela sredi 20. stoletja, ko so bile ustanovljene številne evropske nacionalne fenološke opazovalne mreže.
Rastline namesto dragih naprav
Da bi ljudi ozaveščali o vplivu spreminjanja okolja na rastlinski svet, načrtujejo na Arsu posebni park, ki ga bodo poimenovali Fenološka ura. Prostor z zasaditvijo rastlin, ki bodo tako zamenjale drage in tehnološko zapletene merilne instrumente, bo namreč predstavljal fenološke letne čase, to so predpomlad, zgodnja pomlad, prava pomlad, zgodnje poletje, pravo poletje, pozno poletje, zgodnja jesen, prava jesen, pozna jesen ter zima. Kot indikatorje posameznih letnih časov bodo zasadili avtohtone evropske rastlinske vrste, ki so vključene v program mednarodne mreže fenoloških vrtov in so klonski potomci ene matične rastline, v izboru pa bodo tudi številne druge samonikle vrste.
