Psihopat, sociopat, narcis?

Diagnosticiranje osebnostne motnje na podlagi medijskih poročil je nekorektno in neprofesionalno, pravijo strokovnjaki.
Fotografija: Laična javnost poskuša najti nekatere razloge in poenostavljene odgovore na kompleksno situacijo, ki smo ji priča v vojni v Ukrajini. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Laična javnost poskuša najti nekatere razloge in poenostavljene odgovore na kompleksno situacijo, ki smo ji priča v vojni v Ukrajini. FOTO: Reuters

Svetovni mediji so preplavljeni s teorijami strokovnjakov in »strokovnjakov«, ki vsi po vrsti zatrjujejo, da je Vladimir Putin sociopat, psihopat, oziroma da moramo za razumevanje njegovih odločitev razumeti psihologijo narcisa, ki ne kaže kančka vesti ali občutka za prav in narobe.

Toda po drugi strani se Allan House, zaslužni profesor psihiatrije na medicinski fakulteti v Leedsu, v britanskem Guardianu sprašuje, ali res mislimo, da je invazija na Ukrajino posledica agresivnega impulza nekoga brez čustev. Da lahko en človek vodi ne le zapleteno vojaško avanturo, ampak celo državo? House opozarja, da je patologiziranje političnih dejanj kot simptomov duševne motnje le varianta psevdopsihiatričnega etiketiranja, ki ponižuje tiste z resničnimi težavami v duševnem zdravju in hkrati zatira javno razpravo o resnih zadevah.

Psihološka vojna

Podobno menijo slovenski strokovnjaki. Diagnosticiranje osebnostne motnje na podlagi medijskih poročil je nekorektno in neprofesionalno, pravijo in poudarjajo, da smo priča tudi medijskim manipulacijam in psihološki vojni, ki imajo popolnoma druge motive, kot pa je prikaz realnega stanja. V skupini Omra, ki izvaja program, katerega poglavitni cilj je seznaniti prebivalstvo, kaj je duševno zdravje in kako se spoprijeti z motnjami razpoloženja, menijo, da je opredeljevanje osebnostnih motenj v duhu kategorij, na primer narcistična, psihopatska, mejna osebnostna motnja, preživela strokovna paradigma, saj v praksi ne najdemo enoznačnih tipov osebnostne strukture.

»Najnovejša strokovna delitev osebnostnih motenj se zato osredotoča predvsem na opredelitev stopnje izraženosti posameznih lastnosti (blaga, zmerna in močno izražena osebnostna motnja) in opredeljuje prisotnost nekaterih izstopajočih oblik mišljenja, čustvovanja, vedenja in odnosov, ki pa precej odstopajo od pričakovanj določenega kulturnega okolja,« poudarjata psihologinja Lilijana Šprah, predstojnica Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU in vodja programa Omra, in psihoterapevt Luka Agrež.

Tako so lahko pri posamezniku bolj ali manj izražene nekatere osebnostne poteze, značilne za psihopatsko osebnostno motnjo (odsotnost empatije in moralnega kompasa, napadalnost, šibek nadzor nad impulzi in vedenjem, izkoriščanje, grabežljivost, sebičnost, patološko laganje …), v kombinaciji z narcističnimi osebnostnimi potezami (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, tekmovalnost, maščevalnost, želja po nadvladi ...).

Nalepke in diagnoze

Sogovornika dodajata, da je diagnosticiranje osebnostne motnje kompleksen in dolgotrajen proces ter ne more potekati brez neposrednega stika z nekom, pri katerem se pojavi sum na osebnostno motnjo. Sploh pa ne prek medijskega pojavljanja neke osebe. »Seveda lahko razumemo, da laična javnost poskuša najti nekatere razloge in poenostavljene odgovore na kompleksno situacijo, ki smo ji priča v vojni v Ukrajini. Kadar se v odnosih z določenimi ljudmi počutimo zelo nelagodno, nam je lažje, če si takšne neprijetne izkušnje razumsko osmislimo na način, da je z njimi nekaj narobe. To lahko naredimo tako, da jim pripišemo nalepko, kot je diagnoza osebnostne motnje. Še lažje nam je, če se nam v tem osmišljevanju neprijetne izkušnje pridruži več ljudi, ki potrjujejo naše zaključke. Žal pa nam tovrstna prizadevanja lahko povedo več o nas samih kot o osebah, ki jih želimo diagnosticirati.«

Zato je poročanje o diagnozah oziroma postavljanje diagnoz na podlagi medijske podobe neetično, nestrokovno in celo nevarno. »Strokovna javnost se seveda na ta način ne more odzivati, to bi bilo nekorektno in neprofesionalno. Prepoznavanje osebnostne motnje se namreč izvaja v zaupnem okolju med strokovno usposobljenim diagnostikom, pri nas so to klinični psihologi in psihiatri, ter diagnosticirano osebo. Zaželeno je celo, da diagnostični proces opravi več neodvisnih diagnostikov, ki lahko postavijo različne diagnoze, in tudi sprejeta diagnoza se lahko skozi čas spreminja.«

Komentarji: