Raziskovanje novih svetov

Nekaj mističnega je v zadnjih dneh novembra, v tej melanholiji, ko svetloba dneva ugaša, je rekel Feri Lainšček. V Murski Soboti sva po projekciji dokumentarca Feri, ki je pravzaprav portret skrivnostnega ustvarjalnega procesa, govorila o stepski melanholiji, o mistični Muri, ki očiščuje, odnaša stare zgodbe in prinaša nove. Naslednjo noč sem še enkrat prebrala Tišino v času hrupa in pravkar izdano Hojo norveškega pisatelja Erlinga Kaggeja, raziskovalca, ki je kot prvi človek v zgodovini dosegel skrajni točki severnega in južnega pola ter vrh Mont Everesta.



S Kaggejem sva v Bernardinu na Semplu govorila o tem, kako je bilo, ko je hodil petdeset dni, brez radijske postaje, brez kakršnekoli pomoči, v prostrano praznino, kjer je vse belo in široko in prsti zmrzujejo. Vsak je rojen raziskovalec, je rekel, ko si je zaželel sprehoda do Pirana in govoril o srečanju s sinjim kitom, polarnim medvedom, o trenutkih brezčasnosti, ko se zgodi tisto, »česar nas je morda najbolj strah, srečanje s samim sabo«. Še preden sem dobro izplavala iz sveta tišine in beline, sem čez nekaj ur vstopila v kreativno ozračje nabito polnega Kluba Cankarjevega doma, kjer sem bila mini kažipot za Ksenijo Benedetti in njene Kažipote, zbirko igrivih, lucidnih, duhovitih, v sonatino uglašenih kolumn, ki na trenutke, sploh v siloviti interpretaciji Borisa Cavazze, zazvenijo kot kratke zgodbe.

In ko sem že mislila, da ta teden ne morem sprejeti vase nobenega novega sveta več, sem pol noči do konca prebirala romana Vojna in terpentin in Tujko, pretresljivo, briljantno napisano zgodbo o krščanskem dekletu v času križarskih vojn, ki se zaljubi v judovskega mladeniča in za to plača grozljivo ceno; da bi lahko na sobotno jutro govorila z njenim avtorjem. Stefan Hertmans je pisatelj, kakršnih ne delajo več. In še enkrat sem se zavedela, kakšen privilegij so takšna srečanja, s knjigami, njihovimi avtorji, ki pridejo v to mesto in na stežaj odprejo okna.