Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne je nemara najpomembnejši razmislek, kako pomemben je mir in kako hudo je spodletelo politiki in diplomaciji, ki si je po tistem težko priborjenem in težko dočakanem dnevu zmage, 9. maju 1945, rekla: Nikdar več. Tudi začasna razstava 1495 dni: Ljubljana med 2. svetovno vojno, ki jo nocoj odpirajo v Mestnem muzeju Ljubljana in bo na ogled eno leto, je nekakšen opomnik, kako težko je doseči mir, zlasti v sodobnem času, ki ga zaznamujejo številne vojne, mir pa zveni kot povsem metaforična beseda. 

Okrogla obletnica je vedno priložnost za razmislek, pogled nazaj in vpogled v to, v kakšnem svetu živimo ter kakšne so povezave med zgodovinskimi obdobji in sedanjostjo, je pred odprtjem razstave dejal njen avtor dr. Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana.

»Razmislek o drugi svetovni vojni nas sili k iskanju odgovora na vprašanje, kako lahko s svojim načinom razmišljanja, s svojim ravnanjem, morda tudi z vedenjem na družbenih omrežjih prispevamo, da se strasti ne razplamtevajo do konfliktov.«

Na tisto cvetno nedeljo ...

Kot je poudaril tudi Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je tokratna razstava posebej pomembna za prihajajoče generacije, da izvedo, kaj je preživljala Ljubljana tista štiri leta od cvetne nedelje 1941, ko sta tišino presekala tuljenje siren in nato hrup nemških letal, do 9. maja 1945, ko so v mesto vkorakali osvoboditelji in so jih ljudje pričakali v množicah ter zasuli s cvetjem.

Že kmalu po tistem tuljenju siren, 11. aprila, torej še pred veliko nočjo, je mesto zasedla italijanska vojska, ki je takoj začela izvajati poitalijančevanje in represijo, Ljubljano je razglašala za novo italijansko provinco. Šestindvajsetega aprila je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto (OF).

To je nekaj najpomembnejših mejnikov od začetka do konca morije, med katerima je 1495 dni, ko je bila Ljubljana okupirana, tudi obdana z žico, sicer pa se razstava ne zatika toliko ob pomembnih datumih in mejnikih, kot se posveča ljudem, prebivalkam in prebivalcem Ljubljane, temu, kako so oni doživljali ta čas, sprejemali odločitve, ki se zdijo zdaj, z zgodovinske distance, morda črno-bele, takrat pa še zdaleč ni bilo tako, je poudaril Blaž Vurnik. »Ves čas poskušamo opozarjati na pomen osebnih odločitev. Te so zgodovinsko gledano lahko pravilne ali napačne, v tistem trenutku pa pravilnih in napačnih odločitev ni bilo.« Zaradi osebnih zgodb se začasna razstava tudi razlikuje od stalnih postavitev, ki prav tako pripovedujejo o drugi svetovni vojni, za pripovedi o posameznikih pa na njih običajno zmanjka prostora.

Razstava je postavljena kronološko s krajšim opomnikom na 30. leta prejšnjega stoletja, čas radikalizmov, ki je bil nekakšna uvertura v veliki spopad. Z realnostjo vojne v vseh njenih razsežnostih pa obiskovalca neizprosno sooči s primerom skrajnega nasilja, ko je italijanska vojska ob zidu tovarne Saturnus zasliševala, mučila in ubila 22-letno revolucionarko in aktivistko Osvobodilne fronte Vido Pregarc. »Zakaj začetek s tako nasilnim dejanjem? Zato da obiskovalca spomnimo, kaj vojna je – skrajno nasilje, v katerem so vsi udeleženci tudi žrtve,« je poudaril Vurnik.

Spoznamo še številne druge prebivalce mesta, ki se je po svoje prilagajalo vojnim razmeram, v parkih sadijo krompir, gojijo kokoši in zajce, ki že prej niso bili nič nenavadnega, v vojni pa so postali eksistencialnega pomena. Gojili so celo morske prašičke, urbano čebelarstvo pa je bilo že takrat v razmahu, kot lahko beremo v obsežnem katalogu, ki je izšel ob razstavi. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja hrane, tobaka, kuriva in drugih dobrin med nemško okupacijo so Ljubljančani svoje mesto poimenovali kar Revnograd.

Spomnimo se tudi skoraj devetdesetletnega nekdanjega župana Ivana Hribarja, ki je globoko razočaran 18. aprila 1941 hčeri in ženi napisal poslovilno pismo s tistimi znamenitimi besedami: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi, in zabredel v Ljubljanico.

Povezovalna nit: Kocbekove misli

Sprehodimo se po ulicah, ki sčasoma dobivajo italijanska imena, med izložbami in fasadami hiš, polepljenimi s fašističnimi simboli na eni strani in protifašističnimi parolami na drugi, prebiramo pisma in razglednice, ki so jih prebivalci pisali svojcem, ter paketke, v katerih so poskušali jetnikom v taborišča pretihotapiti vsaj peščico hrane, vidimo spominke in igre, ki so nastajali v teh hudih časih, umetniška dela, spomnimo se na koncert leta 1941, katerega vrhunec je bila pesem Lipa zelenela je, v ozadju pa je na posnetku baje še slišati smrkanje globoko užaloščenega in obupanega prebivalstva ... Nekakšen ultimativni dokaz, da so v vojni vsi žrtve in prikrajšani, so papirnate jaslice, ki uprizarjajo vojake, begunce, ranjence, internirance ..., vsi so navzoči ob Kristusovem rojstvu.

Obiskovalca po tem popotovanju skozi Ljubljano in življenja ljudi spremljajo fotografije Mirana Pavlina ter misli partizana, misleca, pesnika Edvarda Kocbeka, ki s pozicije moralne avtoritete, kakršne danes primanjkuje, kot je poudaril Blaž Peršin, povezuje niti razstave. Kot je dodal Vurnik, njegovih misli ne izpostavljajo kot absolutno avtoriteto, ampak predvsem kot humanista, kot nekoga, ki se je v tistem trenutku prav tako spraševal, kaj se dogaja okoli njega, kaj se dogaja z njim. »Je pa ves čas izražal globoko vero v narodno osvoboditev.« Tako med drugim preberemo njegovo misel iz pesmi Strah in pogum iz zbirke Črna orhideja: »Danes je mogoče le dvoje, ali domovino braniš ali pa jo zapuščaš in izdajaš.«

Pomemben in poveden del so tudi fotografije iz ateljeja Karla Holynsk​ega. Skozi portrete vojakov se zavemo, da so bili ne glede na to, kateri vojski so pripadali, večinoma zelo mladi, tako rekoč otroci, vsekakor pa ljudje, ki se ne bi smeli gledali prek puškine cevi, kot je sklenil avtor razstave.

Ta se konča v gozdu, ki ne potrebuje dodatnega komentarja, kakor je dejal Vadim Fiškin, ki je skupaj z Miranom Moharjem oblikoval razstavo. V tem gozdu, s svojimi mislimi in pred oživelimi fotografijami, doživlja 9. maj, ki je postal tudi mednarodni dan zmage, dan, ko so začeli odstranjevati žico, ki je obdajala Ljubljano. »Upamo, da se bo odstranila tudi iz misli politikov, ki delujejo danes,« je sklenil Peršin.