Slovenski študenti potrebujejo uvajalne urice
Nekatere fakultete so študente ob začetku študijskega leta sprejele na posebnih dobrodošlicah, tudi z motivacijskimi predavanji, študente ljubljanske fakultete za strojništvo so denimo pričakali v Cankarjevem domu z znanima gostoma, na mariborski fakulteti za naravoslovje in matematiko so med tako imenovanim uvajalnim tednom celo vadili matematiko.
Na ljubljanski univerzi študentom, ki se spopadajo s študijskimi in drugimi težavami, zagotavljajo psihosocialno pomoč že v petih svetovalnicah, prizadevajo pa si, da bi mrežo razširili podobno kot v osnovnih šolah. Kaj se je zgodilo, da je za nove generacije mladih odraslih tudi študij še ena življenjska preizkušnja, pri kateri potrebujejo uvajanje, podporo? So drugačni od prejšnjih generacij, kot da za njimi ne bi bil zrelostni izpit?
Zakaj so bruce strojništva sprejeli na posebnem dogodku z gostoma Samom Jerankom, magistrom inženirjem strojništva, dobitnikom sedmih medalj na svetovnih prvenstvih in enim vodilnih trenerjev prostega potapljanja na svetu, ter Iztokom Seljakom, direktorjem Hidrie Holdinga, na fakulteti odgovarjajo, da je nujno tem mladim odraslim pokazati, da so dragoceni, ker so se odločili za ta študij.
»Mnogi pred vpisom v resnici ne vedo, kaj sodobno inženirstvo strojništva je, kaj jim ponuja za prihodnje življenje. Naši študenti hitro spoznajo, da pot do znanja ne pozna bližnjic, da si je za uspeh treba prizadevati, da je študij treba postaviti v središče študijskega življenja, druge aktivnosti pa temu podrediti. Danes mladim manjka tovrstnih izkušenj, izkušenj z globokim simbolnim pomenom – iniciacij. V ta namen smo pripravili program, katerega sporočilo je, da se je vredno dvigniti iz povprečja,« so zapisali.
Univerza v Mariboru uvajalni teden pripravlja že desetletje zadnji septembrski teden, da bi bruce pripravili na čim manj stresen vstop v akademski svet. Tako dobijo najpomembnejše informacije o študiju in obštudijskih dejavnostih, seznanijo jih s prostori fakultet, univerzitetno knjižnico in študentskimi domovi, pojasnjujejo. Opažajo, da udeležba na uvajalnem tednu iz leta v leto raste.
»Verjamemo, da generacije mladih tako pomembnih odločitev, kot je študij, ne želijo prepuščati naključju in se želijo nanj temeljito pripraviti. Zadnja leta poleg vsebin, ki so za bodoče študente aktualne in s katerimi jih opolnomočimo za uspešnejši študij, v uvajalnem tednu poudarjamo tudi vidik digitalnega in zelenega prehoda ter učenja za trajnostno življenje.«
Mit o hotelu mama ne drži
Kakšni so pravzaprav današnji študenti, odgovarja profesor Tomaž Deželan s fakultete za družbene vede, soavtor primerjalnih študij Mladina 2000, Mladina 2010 in Mladina 2020, v katerih se je pokazalo, da so bolj aktivni kot prej, več jih goji zdrav življenjski slog, hitreje se odselijo od staršev. Kar je po Deželanovih besedah paradoks, saj je težje priti do stanovanja, a vendarle gredo prej od doma, mit o hotelu mama torej ne drži. Bolj so umetniško in kulturno aktivni oziroma konzumirajo več teh vsebin, v izrazitem porastu je neformalno izobraževanje tako pri tujih jezikih kot pri poklicnih znanjih, kar je jasen signal, da iščejo večjo konkurenčnost na trgu dela.
Precej bolj so pripravljeni biti mobilni tako v evropskem kot globalnem prostoru, pripravljeni so se v večji meri trajno preseliti v tujino, bolj so fleksibilni pri iskanju zaposlitve. »Ne verjamejo več v podjetništvo oziroma samozaposlitev, saj so spoznali, da je to prekarizacija. Zaznali pa smo tudi, da ne zamerijo več starejšim, da se borijo za ista finančna sredstva, torej se povečuje medgeneracijska solidarnost. Kar zadeva duševno zdravje, se je povečalo občutenje stresa in osamljenosti, bolj se bojijo vsega, skrbita jih tako reševanje stanovanjskega problema kot brezposelnost, za velik problem štejejo začasne zaposlitve,« je povzel Deželan.
Četudi je res, da so se duševne stiske med mladimi povečale zlasti med epidemijo, pa so že leta 2014 najprej na ljubljanski pedagoški fakulteti odprli prvo psihosocialno svetovalnico, danes kot uradna svetovalnica Univerze v Ljubljani, podprta z denarnimi sredstvi, deluje na petih lokacijah s skupno 17 svetovalci.
Po besedah vodje svetovalnice Tomaža Veca, profesorja z ljubljanske pedagoške in filozofske fakultete, so se za ustanovitev svetovalnice odločili, ker so s kolegi na hodnikih zaznali, da jih študenti pogosto ustavljajo in sprašujejo marsikaj, od tega, kako se motivirati za študij, pa tudi, kako rešiti kakšen osebni problem.
Sprva so jih v improvizirani pisarni na leto sprejeli kakšnih štirideset, a njihovo število vseskozi narašča. Lani so svetovalci, ki to počno ob svojem delu – z opravljenim dodatnim izobraževanjem iz različnih psihoterapevtskih smeri – opravili tisoč svetovanj za okoli 250 študentov. V tem letu, ki še ni končano, že 1500 svetovanj za 300 študentov.
Kot šolska svetovalna služba
Psihoterapije ne izvajajo, tiste, pri katerih prepoznajo resnejše težave, napotijo na ustrezne naslove. »Približno polovica študentov poišče samo enkratno pomoč, polovica pa nas obišče od dvakrat do sedemkrat, nekateri celo večkrat. Prihajajo z najrazličnejšimi težavami, od tega, da ne zmorejo več študirati oziroma ne najdejo motivacije, do partnerskih težav, konfliktov z domačimi, motenj hranjenja, samomorilnih misli, travm po smrti bližnjega, težavah z alkoholizmom ali zasvojenostjo v družini, vse to pa so običajno tudi vzroki za študijske težave,« je povzel sogovornik.
Prevladujejo dekleta, le tretjina je fantov, nekatera na posvet pripeljejo svojega partnerja, mamo oziroma koga, s katerim bi rade razrešila problem. Sicer pa pomoč v njihovih svetovalnicah iščejo tudi mladi zaposleni na fakultetah, zlasti asistenti, ki so deležni mobingiranja starejših kolegov, ki jim nalagajo kopico obveznosti, mnogi so že po treh letih izgoreli.
Kot je poudaril Vec, si prizadevajo, da bi sčasoma delovali kot šolska svetovalna služba in da bi predvsem zagotavljali prvo pomoč, kar jim že zdaj v veliki meri uspeva. Zelo so ponosni, da iskalcem pomoči odgovore oziroma nasvete priskrbijo najpozneje naslednji dan in da v svetovalni program pridejo najpozneje v štirinajstih dneh, medtem ko je na druge oblike brezplačne pomoči treba čakati tudi leto in pol.
Pritrjuje, da današnje generacije hitreje pridejo po pomoč, kar ga veseli, to, da jo imajo, tudi ni več tabu; o njej brez zadržkov povedo na glas celo v polni predavalnici, kar bi bilo po njegovih besedah pred desetletjem in pol nepredstavljivo. Kot so pokazale njihove študije, mladi svoje težave večkrat kot s prijatelji ali družinskimi člani rešujejo sami oziroma ob pomoči napotkov s spleta.
Kot profesor pa opaža oziroma ima vtis, da je med študenti manj povezovanja kot nekoč, manj je uporništva in aktivizma, tudi med odmori se po večini več ne družijo in pogovarjajo, temveč večkrat gledajo v mobilne telefone. Opominja, da so študentska leta zelo dinamično, a hkrati stresno obdobje, saj se odraščajoči človek v tem času spoprime s tako rekoč največ spremembami v življenju.
Psihologizacija odraščanja, medikalizacija družbe
Zaslužna profesorica Mirjana Ule s fakultete za družbene vede kompleksno vprašanje mladostnikov oziroma mladih označuje za neke vrste psihologizacijo odraščanja oziroma medikalizacijo družbe. »Pozabili smo na naravne vire pomoči, ki jih pogosto poudarja pedopsihiatrinja Anica Mikuš Kos. Se pravi, na mrežo prijateljev, to, da bi študenti višjih letnikov mlajše kolege vpeljali v študij, jim pomagali, se z njimi pogovorili, jim svetovali, včasih so to počeli tudi lokalni študentski klubi po Sloveniji. Pozabili smo na medgeneracijsko solidarnost, zaradi katere vse več ne samo študentov, ampak že mlajših otrok in mladostnikov išče pomoč pri uradnih strokovnih psihosocialnih službah.«
Za študente so navsezadnje tu njihovi profesorji, kakor razkriva, so se nanjo kot profesorico socialne psihologije obračali študenti v skrajni stiski. »Zgodila se je amerikanizacija tega področja, vse tisto, pri čemer bi bili lahko drug drugemu v oporo, od vrstnikov do profesorjev, zdaj prelagamo na strokovne službe. Do tega je pripeljala predvsem tekmovalnost, tekma za ocene in uspeh, zaradi katere vrstniki, sošolci in kolegi drug drugega vidijo kot tekmeca, ne pa tistega, ki jim lahko pomaga.
Spominjam se trenutka, približno v času uvedbe bolonjske reforme, ko študenti na izpitih niso več prepisovali, kar so vedno počeli, temveč so drug pred drugim skrivali, kaj so zapisali, med drugim so se začeli bati, da jim bo kolega ukradel temo, ki so si jo izbrali za diplomsko nalogo. Toda s tem neoliberalnim tekmovalnim pristopom smo vsi na izgubi, tudi najboljši študenti, ki so naposled zaradi tega vedno bolj osamljeni,« je povzela.
Pri današnjih generacijah mladih je opaziti podaljšano socialno infantilnost, mladi ravnajo po željah in napotkih staršev, zaradi česar potem za študij, ki ni bil njihova izbira, pričakovano tudi nimajo motivacije.
Družba, ki v marsičem zavira odraščanje mladih, jim ne priznava družbene odgovornosti in ne omogoči finančne neodvisnosti, saj je to lažje preložiti na družino, ustvarja šibke mlade, ki niso opremljeni za spoprijemanje s težavami in preizkušnjami. In to ne glede na socialni in finančni položaj, v katerem odraščajo. »Rekla bi, da so tisti, ki živijo v pomanjkanju in se prej spopadejo z življenjskimi preizkušnjami, tako danes bolje opremljeni, da jih premagajo, kot tisti, za katere vse postorijo starši,« dodaja.
Tudi motivacijska uvodna predavanja za bruce, na katerih nastopajo znane in uspešne osebnosti, morebiti celo kakšna spletna vplivnica, vidi kot vdor pop kulture v strokovno institucijo. Kdor se vpiše na univerzo, je do neke mere gotovo motiviran za študij, zakaj torej o vsem tem ne bi razpravljal s svojimi profesorji, zakaj bi za to bili potrebni neki znani ljudje, se še retorično sprašuje.
