Nikoli podcenjevati nevarnosti vode
Pristojni so večkrat poudarili, da se v zadnjih desetletjih število utopitev na 100.000 prebivalcev zmanjšuje, kar je mogoče pripisati boljši organiziranosti in ustreznim preventivnim ukrepom države. V zadnjih desetletjih se največ utopitev zgodi na neurejenih kopališčih in v tekočih vodah, vzroki pa so številni: zdrsi, kopanje pod vplivom alkohola, smrt zaradi bolezni in seveda slabo znanje plavanja. A pri tem je treba upoštevati predvsem dejstvo, da vsi ne plavajo na mestih, ki so varna za kopanje. Ponekod so priljubljeni bajerji, tolmuni, jezi, ponekod celo stojijo table z opozorili na nevarnost, a jih kopalci pač ne upoštevajo.
Za lastno varnost največ naredimo sami
Na Upravi RS za zaščito in reševanje poudarjajo, da so nadzori zelo dobri na urejenih bazenskih in naravnih kopališčih, območij, kjer se ljudje kopajo na lastno odgovornost, pa ne nadzira nihče. Možnost, da se zgodi smrt zaradi utopitve, je tam zato precej večja. »Menimo, da je treba kopalce nenehno opozarjati na nevarnosti, jih ozaveščati in informirati, kako morajo ukrepati, če opazijo, da se kdo utaplja oziroma kako se morajo obnašati, da sami ne zaidejo v težave. Še vedno velja, da za lastno varnost lahko največ naredimo sami. Relativno varno se lahko kopamo, če smo dobri plavalci, če smo odgovorni in previdni. Nikoli ne smemo podcenjevati nevarnosti vode in precenjevati lastnih sposobnosti.«
Na Policiji pa pojasnjujejo, da ne vodijo statistike vseh nesreč kopališčih, pač pa le evidenco tistih dogodkov, katerih posledica je utopitev oziroma smrt. Leta 2020 se je v Sloveniji utopilo 17 oseb, lani 25, letos (do vključno 18. julija) pa osem oseb. Največ utopitev se je zgodilo v morju in rekah, sledijo utopitve v gramoznicah, jezerih, v posameznih primerih pa tudi na bazenih.
Nenapovedan prihod inšpektorjev
Zakon o varstvu pred utopitvami v svojem 25. členu določa, da je kopanje dovoljeno le na vodnih površinah, namenjenih kopanju, te pa morajo biti ločene od vodnih površin, namenjenih športnim in drugim dejavnostim. Ločitev mora biti fizična ali označena z vidnimi znaki, na kopališčih na morju se smejo kopalci zadrževati v 150-metrskem pasu ob obali, če ni drugače določeno. Pravilnik o ukrepih za varstvo pred utopitvami pa določa tudi število reševalcev iz vode. Na kopališčih do velikosti 200 kvadratnih metrov, kjer globina vode v nobenem delu ne presega 1,35 metra, navzočnost reševalca ni predpisana. Večja kopališča pa morajo imeti dva reševalca na enem mestu opazovanja. Če naloge reševalca iz vode opravlja samo ena oseba, ta svoje naloge lahko opravlja neprekinjeno največ deset ur.
Ustrezno število reševalcev iz vode preverja inšpekcija za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki deluje v okviru ministrstva za obrambo. Inšpekcijske nadzore izvaja na naravnih in bazenskih kopališčih. Nadzor se sicer opravi pri vsakem zavezancu najmanj enkrat na leto, praviloma so to nenapovedani prihodi. Inšpektorji preverjajo tehniške in organizacijske ukrepe kopališča, reševalce iz vode in redarje. Lani so bili nadzori izvedeni na 108 kopališčih, sodeč po statistiki, pa so le-ta precej dobro izpolnila zahteve za varnost.
Kar 106 kopališč (ali 98,1 odstotka vseh) je imelo zadostno število reševalcev, na vseh kopališčih so bili reševalci ustrezno pripravljeni, na 107 (99 odstotkov) kopališčih so imeli tudi ustrezna oblačila. Kopališki red (obratovalni čas, dejavnosti in druga navodila) so imeli skladno s predpisi na 106 (98,1 odstotka) kopališčih, pri opremljenosti kopališč z opremo in kopališkimi znaki pa so inšpektorji ugotovili, da se je stanje v primerjavi s preteklimi leti izboljšalo. »Ugotovljene so bile določene pomanjkljivosti, ki se nanašajo na nameščenost reševalnih obročev in velikost znakov za prepovedi na kopališču. Še vedno pa se pojavljajo težave pri določanju mesta za opazovanje reševalcev iz vode,« pojasnjujeta inšpektorja Mateja Rokvič in Boris Balant.
Slabo znanje plavanja
Najpogostejši vzrok za utopitve na bazenih je neznanje ali slabo znanje plavanja, pravi Miha Fakin, vodja reševalcev na Zvezi reševalcev iz vode, ki skrbi za varnost na bazenih Javnega zavoda Šport Ljubljana (kopališči Kolezija in Kodeljevo). V takih primerih gre ponavadi za mlajšo populacijo, za otroke, ki so brez nadzora. Lahko pa zgodi utopitev tudi zaradi zdravstvenih težav, recimo epileptičnega napada, težav zaradi sladkorne bolezni, posledic alergije, bolezni srca in ožilja. Dodal je, da se taki tragični dogodki žal zgodijo tudi zaradi zlorabe alkohola ali drog, ki negativno vplivajo na plavalne sposobnosti.
V letošnji kopalni sezoni še niso imeli večje intervencije, vendar pa vsak dan posredujejo pri manjših poškodbah in opozarjajo ljudi, ki kršijo kopališki red oziroma bi lahko njihovo obnašanje privedlo do poškodb ali utopitve. »Reševalec mora imeti razmere pod nadzorom, to pomeni, da točno ve, kje so osebe, ki so najranljivejše in bi potencialno prve potrebovale pomoč. Pomembno je tudi, da je vsa vodna površina pod nadzorom. Če sta izpolnjena ta dva pogoja, lahko marsikatero nesrečo preprečimo ali osebi, ki potrebuje pomoč, pomagamo, ko je še pri zavesti,« je dejal Miha Fakin.
Divja kopališča
Policija posebej opozarja na črna oziroma divja kopališča, kjer se kopamo na lastno odgovornost, saj nimajo niti organiziranih služb za reševanje iz vode niti upravljavcev. Na spletni strani Policije so zapisali: »Žal tudi reševalci ob takojšnjem ukrepanju na urejenih kopališčih življenja ne morejo vedno rešiti. Zaradi različnih ravni gladine in vodnih vrtincev so ta divja kopališča lahko za kopalce zelo nevarna. Na žalost številnih opozorilnih tabel 'nezaposlenim dostop prepovedan' ali 'kopanje na svojo odgovornost', ne upoštevajo. Zelo nevarne so tudi zapuščene gramoznice, napolnjene z vodo, ki predstavljajo nevarnost za utopitve in jih nihče ne nadzira. Ponekod je voda globoka tudi do 15 metrov. Z varnostnega vidika so problematične tudi različne rekreacijske dejavnosti na vodi, kot so rafting (splavarjenje), soteskanje (plezanje v kanjonih z vrvno tehniko in spuščanje po brzicah), hidrospid (spuščanje po brzicah z desko), bungee jumping (skakanje z elastiko).«
Ko gredo v akcijo, vedno poskrbijo tudi za lastno varnost, saj je od tega odvisen uspeh reševanja. »Ni nujno, da takoj skočimo v vodo, saj je to lahko v primeru, da je oseba, ki se utaplja, v nerazsodnem stanju za reševalca nevarno. Najprej ocenimo, katera tehnika reševanja je najprimernejša glede na okoliščine. Če je oseba, ki potrebuje pomoč, blizu roba bazena in je še pri zavesti, uporabimo reševalni obroč ali žrd. Če je bolj oddaljena, skočimo v vodo, a tega nikoli ne storimo brez reševalne tube. To ponudimo osebi iz varne razdalje, in ko se je oklene, jo s pomočjo vrvi odvlečemo do roba.« Če je kopalec nezavesten, to takoj sporočijo kolegom reševalcem in nato skočijo v vodo ter ga s pomočjo tube transportirajo iz bazena, kjer preverijo, ali diha. Če ne, takoj začnejo izvajati temeljne postopke oživljanja, drugi reševalci pa pokličejo na 112 in prinesejo defibrilator.
Opazovanje kopališča je najzahtevnejše v dneh, ko so ta rekordno zasedena, saj je težje imeti situacijo pod popolnim nadzorom. Ta nadzor pa po drugi strani ni vedno všeč kopalcem: »Reševalci iz vode smo na kopališču dolžni zagotavljati red in varnost ter opozarjati na kršitve kopališkega reda, kar pa pri marsikaterem obiskovalcu izzove nezadovoljstvo.« Vsem, ki se odpravljajo na naravna kopališča, svetuje, da naj tja ne hodijo sami. Če je le mogoče, naj gredo na urejeno plažo, kjer so navzoči reševalci iz vode. Če se kakorkoli slabo počutijo, naj raje ostanejo doma. Starši naj imajo otroke ves čas pod nadzorom, če so še neplavalci, pa naj vzamejo s seboj plavalne pripomočke.
Najbolj ogroženi
majhni otroci
Na NIJZ so že pred časom opozorili, da so utopitve poleg prometnih nezgod in zadušitev glavni vzrok za smrtne poškodbe predšolskih otrok. Večina šolskih otrok se sicer nauči plavati do enajstega leta starosti, najbolj ogroženi pa so malčki od prvega do tretjega leta starosti, ki se največkrat utopijo ali »skoraj« utopijo v bazenu in vodah v naravi. Pri tem so opozorili, da se dojenček lahko utopi že v dva centimetra globoki vodi, in to v nekaj sekundah, saj pri tem ne kriči in ne povzroča hrupa. »Zato naj bo otrok v kopalni kadi ali napihljivem bazenčku vedno pod nadzorom odrasle osebe in ves čas na dosegu rok. Uporabo kopalnega stolčka odsvetujemo, saj starši zaradi lažnega občutka varnosti pogosto pustijo otroka za krajši čas samega,« je poudarila specialistka javnega zdravja in socialne medicine Mateja Rok Simon.
O domačih in javnih bazenih
»Imeti domači bazen je velika odgovornost. V njem se lahko hitro utopi otrok, pri čemer navadno ne dela hrupa in ne kliče na pomoč. Bazen zato z vseh štirih strani obdamo z ograjo tako, da je popolnoma ločen od hiše in dvorišča. Iz bazena odstranimo vse igrače takoj, ko jih ne uporabljamo več, saj plavajoče igrače lahko pritegnejo otroka, da se steguje za njimi in pri tem pade v vodo. Če se vreme nenadno poslabša, začne bliskati ali grmeti, je treba bazen takoj zapustiti.«
Iz navodil, ki jih je pripravila Mateja Rok Simon iz NIJZ
