Kako se spet znajti v svetu, ki mu pripadamo
Prvič, odkar diham v samostojni Sloveniji, sem zares ponosen na naše voditeljice in voditelja. No, vsaj kar se nastopa in jezika tiče. Ponos in nemalo zavisti me obliva, ko poslušam našo predsednico, šefico parlamenta, zunanjo ministrico in prvega med ministri, kako suvereno, na pamet in v tekoči angleščini nastopajo na velikih odrih.
Izdal sem se. Res pripadam generaciji, ki je po prepričanju mlajših svoje že doživela in naredila, zdaj pa počasi postaja breme aktivnejšim in sposobnejšim. Več kot dva ministra ali ministrici bi bili lahko naši vnuki. In sploh niso slabi. Že tista prva generacija osamosvojiteljev, Janezov, Ivanov, Jelkov, Lojzetov, Petrov, Jožetov, tudi Milana je lepo obvladala šolsko angleščino, vendar svoje balkanske provenience ni mogla prikriti. V naših šolskih časih brez televizije, rocka in spleta tuji jeziki niso bili hudo popularni. In angleščina je veljala prav toliko kot ruščina, nemščina ali francoščina. Če nisi ciljal na kariero v zunanji trgovini, v zaprti državi tudi prave potrebe po večjezičnosti ni bilo.
Zgodba se je ponovila z računalniki. Luknjačice, verificirke in sortirke so bile nekje daleč, le tisti, ki so nam plače računali, so bili prvi, ki so obvladovali skrivnost digitalnega uma in bili seveda tudi najbolje plačani. Ne smem delati krivice vsem, tudi številnim vrstnikom, ki so že kmalu doumeli pomembnost kibernetične prihodnosti ter so še pred pojavom spleta in pametnih telefonov obvladovali svet, ki nam je mnogim še zdaj tuj. Pa vendar poznam okrog sebe veliko računalniških analfabetov, ki le debelo gledajo, ko se svet okoli njih spreminja v skrivnostno šarado. Ne gre le za manj ali polizobražene, tudi člana slovenske akademije znanosti in umetnosti poznam, ki zmedeno gleda, ko ga preveč pametni telefon sprašuje po geslih, kodah, pinih, pukih in digitalnih identifikacijskih potrdilih. In zanesljivo ni edini.
Res je, računalniška pismenost Slovencev je velik problem. Nekdanji mladi minister za digitalno preobrazbo in amerikanizacijo nam je vsem dal bone za računalniške tečaje ali opremo in je ameriškemu proizvajalcu digitalnih slušalk prodal velik del njegove ponudbe.
Dete deda je zibalo in je zanj plenice pralo, je zapisala Ljudmila Prunk, Janez Menart pa nadaljeval v legendarnih prigodah Mižka Fige, ki tudi po desetletjih ne gredo iz spomina.
Svet se je res kot že tolikokrat postavil na glavo. Mlajši rod je lepši, sposobnejši, bolj izobražen in, upam, tudi pametnejši in razsodnejši od tistega, ki se počasi poslavlja. Slike, ki jih gledamo in s katerimi nas posiljujejo, ne prikazujejo vedno tistega, kar kažejo. Tri- ali štirikrat na dan na vseh televizijskih kanalih moramo skozi ves teden spremljati nesrečno povsem razčlovečeno dementno starko v plenicah, ki jo njena negovalka lasa in trpinči. Pa problem sploh ni nedoraslo in nesrečno dekle, ki je nihče ni naučil spodobnosti in empatije ter se s svojo grdobijo celo ponaša na omrežjih. Problem so uredniki, ki nam nespodobne prizore sladostrastno vrtijo in vrtijo, problem so strokovnjaki in upravljavci, ki pametujejo in objektivizirajo krivdo, ki seveda nikakor ni njihova, problem je minister, ki zahteva odgovornost in kaznovanje storilca, problem smo mi vsi, ki to gledamo in se ne vidimo.
Odkud ja u ovom telu? se je zgrožen vprašal Momo Kapor, ko se je leto starejši pogledal v ogledalo. Charlie Chaplin je pri osemdesetih letih zaplodil najlepšega otroka. Joe Biden se malce opoteka pa je vseeno najmočnejši človek na svetu. Skupaj z Xi Jinpingom imata sto enainpetdeset let.
Stvari so preprostejše, kot se zdi. Televizija je bojda spet naša. Časa ima več, kot ga je sposobna spodobno zapolniti. Sposobnih, pametnih in delavoljnih ima na pretek, sodelavcev, ki radi pomagajo, prav tako. Samo dvajset ali trideset minut prijazno izobraževalnega programa – uvod v digitalni svet – vsak dan, vse leto in naprej, bo spremenilo usposobljenost Slovenk in Slovencev, da se spet znajdejo v svetu, ki mu pripadajo. Pa čeprav brez gotovine, če se temu, groza, res ne bomo znali izogniti.
Starizem je pa grda beseda.
---
Jure Apih je publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
