Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Gostujoče pero

(KOMENTAR) Skoči na konja in odjezdi v samostojno življenje

Smo odrasli zgled mladini? Pomislimo, kako se vedemo in kakšna sporočila ji dajemo.
O našem šolskem sistemu že leta potekajo številne debate. FOTO: Jure Eržen/Delo
O našem šolskem sistemu že leta potekajo številne debate. FOTO: Jure Eržen/Delo
Vlasta Nussdorfer
20. 6. 2024 | 05:00
13:24

Starši ponavadi učijo otroke, kako naj bodo bojevniki, kako naj zberejo samozavest, skočijo na konja in odjezdijo v bitko, kadar je treba.

Če tega nisi dobil od staršev, se moraš naučiti sam.

Cheryl Strayed

Če je začetek slehernega šolskega leta stresen predvsem za družinski proračun, je zaključek za številne tudi preizkus njihove psihične zdržljivosti. Psiho jim problemi pogosto načenjajo že kar vse šolsko leto, bližajoči konec pa je eksplozija pisane čustvene palete. Nekateri – celo otroci – hudih pritiskov ne zdržijo brez ustreznih pomirjeval; na recept ali vsaj iz tako imenovane »zelene lekarne«. Mnogi iščejo terapevte vseh vrst, pa »izhode v sili«, proti koncu slehernega leta pa se povečujejo celo misli na samomor. Zelo tragično. Odhodi od doma in »iskanja« otrok niso prav redki. Se jim zato raje popušča? Je permisivnost lahko rešitev? Težko. A starši so pogosto v hudih dilemah. Vztrajati ali popustiti in za kakšno ceno? Včasih ravnajo prav, a ne vedno.

O našem šolskem sistemu že leta potekajo številne debate; tako samih šolnikov kot tudi strokovnjakov vseh vrst, še najmanj se oglašajo starši in otroci ter povsem laična javnost. Kot da sta jih zajela malodušje in obup, kot da se jim je »zataknilo« v grlu. Po sistemu najpomembneje je, da šola ni moj problem. In hop: z glavo po nojevsko v pesek.

Kako pa je bilo včasih? Je bilo res zgolj idealno?

Pa je treba slabe prakse vzdrževati?

Spominjam se svojih gimnazijskih let in vsaj enega profesorja, znanega daleč naokoli. Debela in zelo trda mini redovalnica je občasno udarjala po glavah »nevednežev«, redki privilegiranci njene trdote niso občutili nikoli. Povsem enako se je godilo tudi z velikim šolskim trikotnikom, če nisi znal ločiti katet od hipotenuze. A kdo bi si takrat upal matematika in fizika, ki je bil sicer odličen in nas je veliko naučil, prijaviti? Kam le? Danes bi bilo gotovo drugače, saj se (vsaj) na pojave fizičnega nasilja odzovejo celo mikrofoni vseh barv. Prav zaradi njih marsičesa ni več mogoče preprosto skriti. Pridejo in posnamejo, kar se le da, in nato: nekaj udarnih poročil in soočenj. Pa se tudi kaj spremeni ali zgolj »ohladi«? No, bodimo realni – fizičnega nasilja, ki bi ga povzročali profesorji, k sreči skoraj ni, gre morda za kakšen res zelo, pravzaprav izjemno redek izpad. Ta zelo hitro pride tudi v javnost.

Vlasta Nussdorfer, nekdanja vrhovna državna tožilka in varuhinja človekovih pravic. FOTO: Nataša Čampelj
Vlasta Nussdorfer, nekdanja vrhovna državna tožilka in varuhinja človekovih pravic. FOTO: Nataša Čampelj
A gre le za fizično nasilje, ki seveda pušča vidne sledi. Le kdo bi jih želel kjerkoli »odtisniti«?

Kaj pa ostalo?

Obstaja seveda hudo medvrstniško nasilje. Ga odgovorni kdaj skrivajo? Kdo pa je zanj sploh kriv? Smo odrasli zgled mladini? Pomislimo, kako se vedemo in kakšna sporočila ji dajemo. Če govorimo o ničelni toleranci do nasilja, začnimo pri sebi. Začne se z verbalnim, običajno do vseh vrst »nasprotnikov« – kar na spletu – pod kapuco neprepoznavnosti. Najlažje se je tam skriti.

Zakaj se vsak, ki ima seveda pravico do lastnega mnenja, ne izpostavi in ga svobodno izrazi? Zakaj skrivalnice in umetniška imena: Pika poka, Tonček balonček in tako dalje?

Zakaj je toliko sovražnosti, ki od besed lahko preide k nasilnim dejanjem?

Po usodnih dogodkih v Beogradu ni bilo poročil, ki ne bi opisovala te tragedije. Sklicane so bile okrogle mize, imeli smo dan ozaveščanja o nasilju. A po najnovejših ugotovitvah ga je tudi pri nas veliko. Kljub prizadevanjem, da ga ne bi bilo. Včasih s slikami vred pricurlja v javnost.

Pa je tako tudi s psihičnim nasiljem? Ga je sploh mogoče prepoznati in dokazati? Ne pušča vidnih ran, nevidne pa so lahko precej hujše. Predvsem pri otrocih, ki izgubljajo samozavest, popuščajo v šoli, se zapirajo vase.

Prvi zgled otrokom so seveda starši. Takoj pomislim na tiste, ki se razhajajo in na plečih ubogih otrok na vse mogoče načine izkoriščajo prav lastne otroke. Manipulacijam ni konca. Otroci »zbolevajo« ravno, ko bi morali na stike k drugemu staršu – navadno k očetu. »Fantazija« nekaterih mater je neverjetna. Pa pravijo, da ravnajo v korist otrok. Zakaj ne bi imeli kar skupnega starševstva (razen v primerih resničnega nasilja)? Če ga ni, a je bilo prijavljeno, pa dosledne prijave za krive ovadbe. Uspešne bodo le, če so postopki v primerih nasilja zelo hitri, kar je ne nazadnje nujno.

Pa so starši res edini, ki škodijo otrokom?

Seveda ni mogoče niti mimo nekaterih povsem neprimernih učiteljev, ki se dobesedno izživljajo nad ubogimi otroki. Ne recite, da niste srečali koga, ki je točno tak, kakršen nikoli ne bi smel biti. Kaj pa sistem? Ga ščiti? Si ga otroci in starši sploh upajo prijaviti? Jim bo kdo verjel? Bo bolje ali celo slabše in so raje kar tiho?

Res da ni več pravega spoštovanja učiteljev, a ga ni niti do drugih včasih prav tako eminentnih poklicev. Zmerja se kar vsepovprek, v šole prihajajo celo odvetniki. Menda kdaj tudi na roditeljske sestanke, pa niso starši otrok, ki jih »zastopajo«.

Je res vsakdo primeren za poučevanje?

Pa se še malo pomudimo prav pri učiteljih.

Je res kar vsakdo z diplomo ustrezne fakultete tudi primeren za poučevanje? Bi bil morda potreben še kak test? Pa ne zgolj pri šolnikih.

Ali se v naših šolah išče znanje ali neznanje? Nemalo jih misli, da pogosto prav to.

Če inštruktorica (tudi sama poučuje matematiko) dolgo rešuje nalogo in ugotovi, da sploh ni rešljiva, in to potrdi njen avtor, se seveda vprašaš, kaj to pove o tistem, ki je tako nalogo dal. Je to sploh smiselno in zakaj že? Kaj s tem in komu dokazuje?

Je res nujno super odličnjaku ob koncu devetletke dati štirico zgolj pri likovni vzgoji, zaradi katere se ne more vpisati na elitno gimnazijo, saj mu zmanjka točka in pristane nekje drugje, nesrečen vsa štiri leta? Tja pa pride nekdo, ki prihaja iz osnovne šole, ki ni tako »dosledna«. Njenemu prvemu dobitniku namreč niti na misel ne pride, da bi kdaj postal akademski slikar. In tudi petice niso enake peticam. In vendar lahko kreirajo življenje naše mladine. Za danes in jutri.

image_alt
Neprimerljivi šolski sistemi, ocene pa štejejo enako

Ali je za bodočega zdravnika ali zdravnico res tako zelo nujno, da spričevali zadnjih dveh letnikov gimnazije krasijo zgolj in le popolne petice? A kaj, ko niti te običajno niso dovolj za vpis. Lani so se točke na medicini sicer nekoliko znižale, a kaj bo, ko bo, nikoli ne veš vnaprej. In zato »petkarji« na dan! Ni zdravnika brez petic. Pa so res kakšno jamstvo za njegovo človeško odličnost? Ali ne bi potreboval tudi popolnejšega osebnostnega testa? Včasih je ta celo bil.

Imamo sicer odlične zdravnike in k sreči srečujem le take, a pravijo, da so tudi oni samo ljudje in med njimi so nekateri povsem drugačni. Žal. Taki, ki ti v že tako sesut obraz povedo, da je prepozno, da ni rešitve, da ... Želeli bi si »belo laž«. Si je ON, če bi usodno zbolel, morda ne bi? Drobno upanje, majhno iskrico, toplo besedo in prijazen pogled. Je to res pretežko?

No, vse to velja tudi za ostalo zdravstveno osebje. Podcenjeno in včasih nespoštovano. Med njimi pa krasni ljudje. Spoznaš jih takoj, ko jih prvič vidiš in slišiš govoriti. Nekateri kot »angeli v modrem«, ki te spustijo k »angelom v belem«.

A prav vsak ima tudi svoj jaz in osebno preteklost.

Spominjam se »nekičastih« učencev, ki so danes priznani strokovnjaki, in pravih »štrebarjev«, ki so »zabluzili«, da bolj ne bi mogli. Z vsemogočimi inštruktorji in dobesedno »večvrednostnimi« starši (beri kar: materami) so nekam prilezli, ob njih pa se vprašaš: kako le? »Genialnost« namreč zelo dobro skrivajo. Matere so se z njimi učile vsa leta, jim v »nočni izmeni« delale plakate, zbujale, hranile, se ure in ure dobesedno potile, da bi lahko rekle: »Mi smo vendar najboljši.« Očetje pri tem, roko na srce, precej »zaostajajo«, kar jim niti ne gre šteti kot slabost. Tudi zato ostajajo mamini sinovi doma; dolgo, predolgo. In tudi, ko končno odidejo, se preradi vračajo ... O hčerah podatki niso tako »tragični«. Obojim pa je skupna neopremljenost za samostojno življenjsko pot.

Kaj pa današnji otročki?

Šola, šport, zabave ... Vsega na pretek.

Da ne govorimo o vseh prostočasnih aktivnostih, ki jih lahko plačujejo le premožni. Ure in ure jezikov, pa seveda njihovo poletno učenje v tujini, klavir, solo petje, smučanje, ples, tenis ali že kar golf. Si to lahko privošči kdo z minimalno plačo, četudi jo imata v družini kar dva? Gre torej za vnaprej znane privilegirance in one, ki jim zaradi revščine ali zgolj povprečnosti to nikakor ni dano. Ne nazadnje je treba otroke še prevažati naokoli, in če jih je več, niti en starš ni dovolj. Tudi oba ne. Kaj pa njuna služba in kaj, če ni dedkov in babic? Varuške? Plačane, seveda. In spet: cekinčki. In to veliko – papirnatih.

Možnosti in priložnosti

Vsi nadarjeni za to ali ono bi morali imeti možnosti in priložnosti. Brez silnega obremenjevanja in izžemanja njihovih staršev. Kako se počuti otrok, ki poleti noge namaka zgolj v lavorju s slano vodo, ob sošolcu, ki v enem samem poletju obide tri celine, več petzvezdičnih hotelov, deset muzejev in enajst živalskih vrtov? Enako? Pa naj kdo reče, da imajo mladi vsaj podobne možnosti.

Še dobro, da po naši lepi domovini kolesarijo Deželaki junaki in njim podobni. Še dobro ... Da lahko nekateri zaradi njih lavorje zamenjajo za morje in bazene.

image_alt
Slovenski 15-letniki podpovprečni v ustvarjalnem mišljenju

No, resnici na ljubo, tudi v mojih časih so bile razlike, a nikoli tako očitne. In nikoli zgolj petice niso bile tako zelo pomembne, da bi popolnoma krojile našo usodo. Ni bilo prestiža za vsako ceno, res pa so bili nekateri otroci vsaj malo privilegirani. Nekateri.

Nisem bila med njimi in ni mi žal.

In k sreči ni bilo rojstnodnevnih zabav malčkov, podobnih maturam in porokam. Kam bodo ti starši odpeljali svoje osemnajstletnike? Bodo Sejšeli še dovolj prestižni? Bodo najeli zasebno letalo za ožjo in širšo družino? Bo treba najstnici plačati vsaj lepotno operacijo prsi in botoksiranje že tako napihnjenih ustnic? In kaj bo ob maturi in diplomi? Polet na luno?

Daleč od zdrave pameti.

Zame so pomembne le sposobnost, poštenost in delavnost. Denar ne sme utirati poti nesposobnim, nepoštenim in lenim. Sami smo krivi, če ni tako.

Ločimo zrno od plev in začnimo že v šoli. Z učitelji, ki so lahko vzor, in takih je k sreči veliko. Poklon njim, ki se trudijo za znanje in osebnostni razvoj otrok. Ne enkrat na leto, vsak mesec bi morali izbirati NAJ učitelje. Take z veliko začetnico in jih nagrajevati.

A ne mižimo niti pred »zakompleksanimi tipi in tipinjami«, ki za vedno zaznamujejo otroke, ki so jim zaupani. Ne bodimo tiho, ko »harajo« po psihi nič krivih otrok.

Niso za v šolo! Sploh pa ne med otroke.

Ste jih morda (že) kje srečali?

***

Vlasta Nussdorfer, nekdanja vrhovna državna tožilka in varuhinja človekovih pravic.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva. 

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine