Komunikacija stroke in politike v javnem zdravju
Pred epidemijo covida-19 je bil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) morda manj znan v širši javnosti, vendar je vedno imel pomembno vlogo v spremljanju epidemioloških razmer, preprečevanju nalezljivih bolezni, izvajanju cepljenja in drugih preventivnih ukrepih. Med epidemijo pa se je NIJZ znašel v ospredju, saj naj bi bil odgovoren za preprečevanje širjenja virusa, zagotavljanje informacij javnosti, pripravljanje smernic za obvladovanje epidemije ter sodelovanje z drugimi zdravstvenimi organi in vladnimi agencijami. Vendar je vlada imenovala svojo »strokovno skupino« za obvladovanje covida-19, ki je začela nadomeščati delovanje NIJZ, in jo javnosti prikazala kot stroko.
Vprašanja o morebitni zlorabi NIJZ za politične cilje so bila deležna različnih mnenj in razprav že najmanj desetletje prej, morda s prvim prihodom sedanjega strokovnega direktorja, ki je zdravnik in politik, na NIJZ. V nekaterih primerih se je govorilo o političnem vplivu na NIJZ, kar bi lahko vplivalo na njegovo neodvisnost in znanstveno integriteto. To se je večkrat pokazalo pri pripravi strokovnih podlag za politike, pri načrtovanju ukrepov, v komunikaciji z javnostjo in z drugimi politiki všečnimi ravnanji. Vodstvo NIJZ je večkrat predlagalo zdravstvene ukrepe, ki so vodili do odločitev, ki niso bile povsem zasnovane na znanstvenih dokazih, ampak bolj na političnih interesih. Selektivno je predstavljalo podatke o nekaterih perečih javnozdravstvenih problemih, da bi ugodilo določenim političnim interesom. Obenem se je ves čas spodkopavala neodvisnost stroke, posebno zdravniške, tako da so se odločitve sprejemale glede na politične cilje, ne pa znanstvene in strokovne potrebe.
Ločeni, a tesno povezani
Stroka javnega zdravja in politika naj bi bili dve ločeni, vendar tesno povezani področji, ki skupaj pripomoreta k oblikovanju in izvajanju ukrepov za varovanje in izboljšanje zdravja prebivalstva. Stroka vključuje raziskovanje, izobraževanje, preprečevanje in nadzor nad boleznimi, promocijo zdravja, epidemiologijo, statistiko in druge znanstvene vidike, povezane z zdravjem prebivalstva.
Strokovnjaki javnega zdravja zbiramo in analiziramo podatke o zdravju prebivalstva, pripravljamo smernice za preprečevanje bolezni, sodelujemo v izobraževalnih programih ter ocenjujemo učinkovitost ukrepov in politik. Ne moremo mimo politikov in politike zdravja, ki vključuje usklajene strokovne podlage, dogovorjene družbene strategije in politično voljo. Strokovnjaki javnega zdravja zagotavljajo znanstveno podlago za odločitve, medtem ko politika omogoča, da se te odločitve uresničujejo v obliki politik, programov in zakonodaje. Pri tem so znanstveni dokazi pomembni, vendar jim politiki ne dajejo nujno večje vrednosti kot gospodarskim, strankarskim in drugim interesom.
Konstruktivno sodelovanje strokovnjakov javnega zdravja s politiki v preteklosti je privedlo do številnih dosežkov, ki izboljšujejo zdravje prebivalstva. Ti primeri vključujejo programe obvladovanja nalezljivih bolezni, ki so nastali na podlagi strokovnih priporočil ter omogočali hitro in učinkovito odzivanje na izbruhe bolezni. Dobra komunikacija, ki upošteva različne perspektive in skrbi posameznikov, je pripomogla k oblikovanju pozitivnega družbenega okolja, v katerem so se ljudje odločali za cepljenje na podlagi informiranih odločitev, ne pa na podlagi strahu, nasilja ali zmede. Rezultat je bil večja precepljenost in posledično boljša zaščita pred nalezljivimi boleznimi. Številne smrtonosne otroške bolezni so bile odpravljene.
Transparentnost, odgovornost in sodelovanje z javnostjo so ključni dejavniki za povrnitev zaupanja.
Dobra komunikacija med stroko in politiko lahko pozitivno vpliva na številne druge dosežke javnega zdravja. Skupno razumevanje tveganj in potreb skupnosti vodi v usmerjena prizadevanja za preprečevanje različnih bolezni in promocijo zdravega življenjskega sloga. Omogoča oblikovanje zakonodaje, ki regulira različna tveganja za zdravje, na primer obdavčitev tobaka, omejevanje sladkorja v pijačah ali regulacijo konoplje za uporabo v zdravstvu. Omogoča tudi oblikovanje vrste različnih politik, ki spodbujajo zdrav način življenja, vključno z ukrepi za spodbujanje telesne dejavnosti, zdrave prehrane in zmanjševanje stresa. Skupna prizadevanja, podprta z ustreznimi podatki in strokovnimi smernicami, lahko vodijo do ukrepov za izboljšanje dostopnosti zdravstvenih storitev, zmanjševanje zdravstvenih neenakosti ali krepitev zdravstvene oskrbe. Ko se pojavijo velike krize, kot so naravne nesreče, vojna ali nove epidemije, lahko ustrezno sodelovanje med strokovnjaki javnega zdravja in politiko omogoči hitro odzivanje z učinkovitimi ukrepi za zaščito zdravja prebivalstva.
Komunikacija
V stroki javnega zdravja se poudarja predanost zdravju, objektivnosti in iskanju znanstvenih rešitev. Politiko pa povezujemo z drugimi vrednotami, boji za moč in pragmatičnimi pristopi. Zato si politika neredko želi, da prevlada nad stroko. To se zgodi, če politika omejuje dialog in razpravo, kar privede do nejasnosti glede strokovnih priporočil in političnih ciljev. Če ni transparentnosti v izmenjavi informacij med strokovnjaki in politiki, se lahko pojavijo napačne interpretacije, kar vodi do nejasnosti in napačnih odločitev.
Če politiki ignorirajo znanstvene dokaze in se odločajo na podlagi kapitala, ideologije ali drugih motivov, to lahko ogrozi učinkovitost politik na področju javnega zdravja. Ko se zdravstvena vprašanja politizirajo, to lahko ustvari vtis, da so odločitve sprejete glede na politične interese, ne pa na podlagi znanstvenih dokazov. Takrat so sporočila strokovnjakov in politikov nejasna, neskladna ali celo nasprotujoča si, kar lahko zmede javnost in ustvari dvom o verodostojnosti informacij. Do slabe komunikacije pride, ko obe strani ne poslušata mnenj in skrbi civilne družbe. Le razumevanje različnih stališč omogoča oblikovanje politik, ki so prilagojene in sprejemljive za širšo javnost. Če se ljudje počutijo izključene iz odločevalskih procesov in če ni dovolj priložnosti za izražanje mnenj, to lahko ustvari občutek nemoči in nezaupanja.
Politizacija in birokratizacija stroke
Epidemija pa ni razkrila le krhkosti varovanja demokracije in temeljnih človekovih pravic, ampak tudi tveganja politizacije in birokratizacije stroke javnega zdravja. V idealnem scenariju bi moralo delo strokovnjakov javnega zdravja temeljiti na znanstvenih dokazih, strokovnosti ter predvsem na skrbi za zdravje vseh prebivalcev. Vendar njihovo delo ni bilo popolnoma ločeno od političnih in finančnih motivov. Niso delovali po najvišjih etičnih standardih, ker so si premalo prizadevali za ohranjanje neodvisnosti ter niso dosledno sledili vsem znanstvenim dokazom. Rezultat tega je bila nadpovprečno visoka umrljivost, povezana s covidom-19 in cepljenjem, kar se ne bi smelo zgoditi.
Med epidemijo so politični odločevalci poskušali omejiti delovanje NIJZ tudi s spreminjanjem vodstva, ki naj bi »javno diskreditiralo lastno institucijo«. Ob odstopu prejšnjega direktorja NIJZ je nova politika iz svojih vrst imenovala dva direktorja in štiri člane sveta zavoda, kar spet sproža vprašanja o možnih konfliktih interesov in neodvisnosti. Že pred tem so nekateri strokovnjaki poročali o pritiskih, ki so jih doživljali, da bi svoje izjave prilagodili političnim stališčem, ali pa so bili deležni omejitev ali prepovedi v izražanju svojih mnenj. NIJZ ima tudi pravilnik o dajanju informacij v javnost, po katerem o tem, kdo jih lahko daje, odloča Center za komuniciranje (CK) oziroma direktor. Pogosto se zgodi, da se strokovnjaki samocenzurirajo in so selektivni pri upoštevanju znanstvenih dokazov, pri čemer izbirajo tiste, ki podpirajo določena politična stališča, zanemarjajo pa politično občutljive teme. Tveganja politizacija stroke lahko vodi v omejeno transparentnost, kjer se ključne informacije zadržujejo ali prikrivajo, da bi se ohranila podpora določenim političnim usmeritvam. Dogaja se njena birokratizacija, kjer dominira formalizem in slepo sledenje političnim usmeritvam, ne pa upoštevanje potreb prebivalstva. Zato NIJZ že dolgo v očeh javnosti ne velja za neodvisno strokovno institucijo, kar je bistveno za izpolnjevanje njegovega poslanstva. Zaradi nizkega ugleda inštituta velik del javnosti ne sledi priporočilom NIJZ, kar posledično vpliva na obvladovanje tveganj s področja javnega zdravja in se kaže tudi v upadu precepljenosti med prebivalstvom.
Ohraniti strokovno neodvisnost
Pomembno je poudariti, da vsi strokovnjaki javnega zdravja ali politiki ne delujejo na enak način in da v številnih primerih strokovnjaki kljub pritiskom ostajajo zavezani znanstveni, strokovni in etično-moralni integriteti. Vendar vsako spolitizirano vodstvo vpliva na neodvisnost institucij in stroke, saj odloča o strokovnih smernicah, financiranju in celotnem delovnem okolju. V okoliščinah, ko obstaja visoko tveganje za politizacijo, kot je na primer NIJZ, je ključno, da se ohranja neodvisnost in integriteta strokovnjakov javnega zdravja, da se zagotovita objektivnost in zanesljivost znanstvenih ugotovitev ter da se vzpostavi transparentna in odprta komunikacija med stroko, politiko in javnostjo. Vodenje strokovnih institucij, kot je NIJZ, zahteva nepristranskost in odgovornost, zato se pričakuje, da bosta tudi oba politično nastavljena direktorja gojila vzajemno spoštovanje, odprtost za različne perspektive ter vzpostavljanje dolgoročnih in zaupanja vrednih odnosov med strokovnjaki javnega zdravja, politiki in javnostjo. V številnih državah imajo standardne postopke za komunikacijo med stroko javnega zdravja in političnimi odločevalci. Te smernice so običajno zasnovane tako, da zagotavljajo neodvisnost strokovnjakov, transparentno komunikacijo ter usklajevanje med stroko in politiko. V vsakem primeru je pomembno, da NIJZ deluje v skladu s strokovnimi standardi, sledi znanstvenim dokazom in ohranja neodvisnost od političnih pritiskov. Transparentnost, odgovornost in sodelovanje z javnostjo so ključni dejavniki za povrnitev zaupanja v njegovo delo.
***
Dušan Nolimal je zdravnik, raziskovalec in specialist javnega zdravja.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
