Le korak do odprtega pisma predsedniku vlade
Suzana Kos in Bojan Budja sta v Sobotni prilogi Dela 24. junija objavila izčrpen intervju s predsednikom vlade Robertom Golobom.
V pogovoru sta se dotaknila draginje, ekstra dobičkov trgovcev z nafto in naftnimi derivati, negativnih posledic morebitnega jesenskega izbruha covida-19, načel, ki jih predsednik vlade zagovarja pri vodenju države in tudi njegovega odnosa do krize v Ukrajini. Prekarnosti sicer nista načenjala, sem si pa kljub temu podčrtal tri stvari, ki jih je poudaril predsednik in so še kako pomembne tudi za odpravo prekarnosti.
Kaj dajo slutiti predsednikove besede?
Na nekoliko provokativno vprašanje, ali ne bo vlada s pogovorom o zvišanju plač v javnem sektorju še dodatno spodbudila inflacije, je premier odgovoril kratko in jasno. Dejal je, da je razmislek o povišanju plač, ki sta ga z ministrico Sanjo Ajanović Hovnik naredila na sestanku s sindikati javnega sektorja, upravičen, ker plače v času strme gospodarske rasti niso sledile rasti dobičkov in so se razlike med najbogatejšimi in vsemi drugimi zaradi tega močno povečale. Če hočemo okrepiti kupno moč, je dejal, je pomembno pripraviti pravične ukrepe, ki bodo omogočili redistribucijo in tako se dotaknili srednjega razreda – se pravi večinskega dela prebivalstva.
V pogovoru o draginji je premier poudaril, da vlada ne bo pasivno čakala na dokončno izdelavo polletnega poročila o stanju javnih financ, ampak bo pripravo ukrepov začela takoj in jih bo javno predstavila že v nekaj tednih. Rekel je, da se zaveda dejstva, ki ga je pred kratkim izpostavil finančni minister Klemen Boštjančič, to je, da javne finance še zdaleč niso v tako dobri formi, kot je bilo mogoče slišati iz kabineta prejšnje vlade. Da pa to ne more in ne sme ustaviti odločnosti ravnanja vlade. Podobno kot so hitro ravnali ob zvišanju cen energentov, so, kot je poudaril, pripravljeni hitro ravnati tudi zdaj.
Sklepni del intervjuja je bil namenjen splošnejšemu delu v javni upravi. Kolega je zanimalo, kako bo premier spremenil delovanje vodenja velikih državnih projektov. Odgovoril je, da bo to presojal od primera do primera, da pa je za uspešnost državne politike ključna stroka. Ker da so ministri tisti, ki kot vodje lahko podajajo načelne usmeritve, strokovnjaki pa tisti, ki te usmeritve lahko realizirajo na način, ki je celosten in učinkovit. Dodal je še, da je krivda v celoti na strani politike, če je ob uresničevanju svojih usmeritev neuspešna, ker se ne zna obrniti na stroko.
Kako se bo vlada torej lotila prekarnosti?
Poudarki, ki jih je premier dal v pogovoru s sindikati, so za odpravo prekarnosti vsekakor precej pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Slovenske vlade so v preteklosti namreč najprej sledile britanskemu vzoru tretje poti ter s tem prekarnost (in z njo neenakost) poskušale izenačiti z rednim, zakonsko opredeljenim delom (in jo tako legitimirati). Ko jim to ni uspelo, so sklenile počakati na odgovore slabo domišljenega razpisa ARRS, ki naj bi ponudil znanstven pogled na temo. Ko se tudi ta načrt ni izkazal za uspešnega, so ob klavzuri za mizo posedle državne sekretarje in jim naložile, naj iz prostora ne pridejo, dokler se iz dimnika ne pokadi beli dim, torej, dokler problema ne rešijo. So pa tiste, ki bi prekarnost kot pojem razumeli strokovno, vsebinsko in praktično, v razpravi pustile onstran ograd. Kot nekakšen privesek, ki je pomemben predvsem za piar in slavnostno nagovarjanje množic. Zadnja vlada je bila v svojih prizadevanjih še posebno izvirna. Prekarnosti se je namreč lotila tako, da je pod krinko krize zaradi covida-19 glavo vtaknila v pesek, trdno zaprla oči in upala, da bo problem sam po sebi izginil.
Dejstvo je, da je razvoj prekarnosti posebno nevaren prav za sindikate, za obstoj srednjega razreda in za zagotavljanje ustrezne pomoči državljanom.
Za sindikate je nevaren zato, ker je med prekarni delavci in tistimi, ki so na robu prekarnosti, zelo malo takih, ki bi dejansko verjeli v učinkovitost zagovornikov dela pri obrambi zaposlenih. Kar pomeni, da se s povečevanjem števila prekarcev zmanjšuje število sindikalno organiziranih delavcev. Z njim pa moč sindikatov in bazična smiselnost socialno-ekonomskega dialoga kot takega. Za srednji razred je prekarnost nevarna zaradi spremenljivosti razmer, v katerih prekarci so in so ta mesec takšne, naslednji mesec pa povsem drugačne. Zato se dejansko briše tudi meja med srednjim in nižjim razredom. Pri pomočeh, ki jih država namenja preseganju inflacijskih in drugih pritiskov, pa so prekarci spet najpogosteje tisti, ki ostanejo brez vsega. Niso niti brezposelni, zato ne dobijo transferjev iz zavoda za zaposlovanje, niti niso redno zaposleni, na katere se nanašajo ukrepi, ki jih zdaj pripravlja vlada.
Da se je prekarnosti treba lotiti v enakem duhu kot draginje, je v prispevku jasno poudaril Jože P. Damijan. Dejal je, da je namesto pasivnega čakanja na to, da bo eno ali drugo ali tretje ministrstvo podalo obsežno sociopsihološko refleksijo svojega razumevanja problema, nujno, da se tega loti vlada. Sinhronizirano in enovito. Prekarnost je eden ključnih trenutkov, ki vodijo v poglabljanje socialnih in ekonomskih neenakosti, socialne in ekonomske neenakosti pa da so ena največjih groženj za prihodnjo gospodarsko rast. To pomeni, da je za gospodarsko rast ukvarjanje z draginjo brez upoštevanja neenakosti, na katero ima prekarizacija dela neposreden vpliv, zelo pomanjkljiv pristop, ki ne bo pripeljal zgolj do nezadovoljivih rezultatov, ampak tudi do nadaljevanja nezadostne prerazporeditve, o kateri je govoril premier.
Gre za političnoekonomsko rakavo rano, ki jo je, kot je poudaril Damijan, ob primernem ravnanju vlade vsekakor mogoče ozdraviti, bo pa, če se je ne bomo lotili celostno in takoj, tkivo socialne države razžirala naprej.
Če pa govorimo o strokovnosti obravnavanja teme, ne moremo mimo besed Vesne Vuk Godina, ki je poudarila, da je nujno, da odpravo prekarnosti vodi stroka; pa ne tista stroka, ki jo kot operativno označujejo ministri, ampak tista stroka, ki je glede njene odprave gonilna sila že več let. Ker več let povezuje fakultete, raziskovalne inštitute, direktorate ministrstev in civilno družbo.
Jasno in brez dlake na jeziku
Naslov prispevka sem izbral namenoma in po tehtnem preudarku. Kot človek, ki ima stike z vsemi ključnimi deležniki in ve, kako draginja in podražitev energentov vplivata na posamezne dele družbe, lahko rečem, da sem, po tem ko sem v Sobotni prilogi prebral intervju s predsednikom vlade, sicer dobre volje, da pa me kljub temu zelo skrbi, da koalicija glede prekarnosti v mesecu dni ni izpolnila niti prve črke tistega, kar je v pogovorih pred volitvami še posebej izpostavljala.
Strokovnjaki, ki se s prekarnostjo ukvarjamo odgovorno in resno (tudi ko so kamere ugasnjene), čakamo na to, da nas bo predsednik vlade sprejel in s tem začel proces, ki ga je začrtal sam. Pa ne le v pogovoru z novinarskima kolegoma, ampak tudi na konferenci, ki je na temo ukrepov proti prekarnost marca letos potekala na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Nujno namreč je, da se premaknemo naprej in da gremo v smeri, ki smo jo določili skupaj. Stroka, sindikati in članice sedanje koalicije. Parcialnih ukrepov posameznih ministrstev je bilo dovolj.
Potem ko se je Robert Golob sestal z nevladnimi organizacijami, ga v imenu vseh tistih, ki se s temo ukvarjamo v vseh pogojih in pod vsemi vladami, prosim, da prisluhne tudi nam. In da vztraja pri tem, kar je podprl s podpisom poziva k sistemski odpravi prekarnosti. To pomeni, da bo koordinacijo njene odprave vodila vlada prek kabineta predsednika vlade, da bodo pri pripravi delavnega načrta in ukrepov navzoči predstavniki ministrstva za delo, ministrstva za gospodarstvo, ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ministrstva za kulturo in ministrstva za medgeneracijsko solidarnost, predvsem pa, da bo koordinacijo vodil človek, ki pojem pozna na znanstveni, strokovni in praktični ravni.
***
Črt Poglajen, politolog, analitik in urednik
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
