Marinblu ali prekarnost 4.0
Ni treba, da je človek hitre jeze, da mu novice o dogajanju v Marinbluju močno dvignejo pritisk. Nedostojnosti si namreč sledijo druga za drugo.
Najprej smo videli posnetke, ki kažejo na delavne razmere iz nekih drugih časov. Za tem smo lahko opazovali negotov odziv glavnega inšpektorja za delo, ki v svoji izjavi besedne zveze »prekarizacija dela« ni omenil niti z besedo. Raje je ostal pri starih, preizkušenih izrazih, kot so »nepravilnosti pri plačah«, »nepravilnosti pri regresu« in »nepravilnosti pri počitku«. Na koncu pa smo bili priča še nastopu direktorice podjetja, ki si je pred kamerami na vse pretege prizadevala biti prijazna, zatrjujoč, da gre pri celotni zadevi za čisti nesporazum. Da so jogije na podstrešje proizvodnega obrata postavili zaradi nekajdnevne prenove delavske depandanse ter da zaposlene med delom snemajo v čisti skrbi za njihovo varnost in za dobro počutje.
Naj živi podjetniška pobuda
Preden razmislek nadaljujemo, je treba povedati, da smo zadnjih deset let od države poslušali isto mantro: da moramo, če želimo dobro za delavce, nujno najprej zagotoviti svobodo podjetniške pobude. Ker da dodano vrednost ustvarja samo gospodarstvo, in še to večinoma tisto v zasebni lasti. Z drugimi besedami, da moramo, če želimo socialno državo ohraniti vsaj pri minimalnih življenjskih znakih, končno opustiti preživelo regulacijo poklicev in z njo povezano rigidnost trga dela.
Ne glede na to, ali ste govorili s predstavniki ministrstva za gospodarstvo ali predstavniki ministrstva za delo, je bil poudarek vedno enak. Izpostavljeno je bilo, da že zdrav razum govori, da delodajalec ne bo nikdar odpustil dobrega delavca. Ker mu dober delavec prinaša dobiček, dobiček pa je kakopak njegov osrednji cilj.
Nikdar nam ni bilo do konca pojasnjeno, kaj predstavniki države razumejo pod pojmom »dobri delavec«, in to, ali gre pri oceni kakovosti delavca predvsem za oceno kvalificiranosti, vključenosti v tim, motiviranosti, želje po pripadnosti, želje po delu ali za storilnost (ki pa – resnici na ljubo – ni odvisna le od delavca samega, ampak v več kot polovični meri od tistega, ki delo osmišlja, organizira in vodi). Kam pa sta nas pripeljali tovrstna logika in iz nje izhajajoča fleksibilizacija trga dela, nam na tragično plastičnem primeru kaže prav Marinblu, ki je kot podjetje ocenjen z A+ in je po javno dostopnih podatkih leta 2021 ustvaril skoraj 11 milijonov evrov, njegov čisti dobiček pa je bil 260.000 evrov. To je vzorčen primer tega, do česa pridemo, ko smo zaradi želje po pospešenem spodbujanju podjetniške iniciative pripravljeni zniževati standarde na vseh drugih področjih in nujen nadzor nad trgom dela. Ko kapitalu pomagamo, ne da bi pred tem jasno povedali, pod kakšnimi pogoji smo mu pripravljeni pomagati in kaj je minimum za državno pomoč.
Temni obraz neoliberalizma
Na Inštitutu za študije prekariata smo po dolgi in poglobljeni analizi trga dela določili devet temeljnih meril za prepoznavanje prekarnosti. Podjetje ali organizacija standarde dobre prakse lahko krši pri upravljanju družbene odgovornosti, plačilu v zvezi z delom, delovnih pogojih, socialnih bonitetah, pravnih podlagah dela, varnosti in stabilnosti dela, delovnem času, varovanju varnosti in zdravja pri delu ter socialnem dialogu, lahko rečemo, da delo v celoti prekarizira. In na podlagi tega je po tem mogoče pripraviti indeks prekariziranosti dela.
V Marinbluju bi bil indeks videti porazno, če bi podjetje vzeli pod drobnogled. Delavci so namreč spregovorili o neomejenem urniku, v katerem nedelj in praznikov ni, v katerem delo poteka stoje in brez besed, pogosto po 20, 30, 40 ur v kosu, v katerem je plača izdana na roko in pod pogodbeno dogovorjenim zneskom, v katerem nadure, malice, delovne vizumi in zdravstveni pregledi ostajajo na ramenih delavcev, poleg tega pa jim nad glavo visita še kamera in telefon, ki zazvoni takoj, ko ni vse tako, kot pričakuje delodajalec.
Lastnikov se bodo zdaj lotili vsi. Se je pa pri tem treba vprašati, kdo je delo v podjetju nadzoroval, kako ga je nadzoroval in kdaj ga je nadzoroval. Pa tudi kdo in kako je dopustil, da je podjetje ob tovrstnih praksah financirano iz državnih virov.
Zakaj imamo institucije, kot so inšpektorat za delo, delovna sodišča, državno tožilstvo, ministrstvo za delo in policijo, če se take zlorabe dogajajo vsem pred očmi, pa se ne zgodi nič, dokler Delavska svetovalnica ne skliče medijev in pošteno udari po mizi? Ugotoviti moramo, kaj je treba spremeniti, da bodo omenjeni organi postali učinkoviti. In tudi, kaj je treba spremeniti, da bodo delodajalci take direktorje, kot sta zakonca Šuštar, izločili iz svojih združenj, sindikati pa zaščitili delavce ne glede na to, ali so slovenski ali bosanski državljani, ali pakirajo tune ali delajo v gostinstvu ter ali imajo članske izkaznice ali ne.
Nova vlada, nov razvojni pristop?
Po tem, ko je bila beseda prekarnost zadnji dve leti tako rekoč prepovedana in je ni omenjala niti koalicijska pogodba niti ministri, ki so predstavljali vse državljanke in državljane (tudi prekarke in prekarce), lahko upamo, da je zdaj prišel nov čas. Ta koalicija je odpravo prekarnosti v koalicijsko pogodbo namreč umestila na več mestih.
Zapisala je, da jo bo zmanjševala pri politikah zagotavljanja dostojnega življenja, reformi umetnosti in kulture, skrbi za mlade, nadgradnji migracijske politike, tudi v podpori znanosti in raziskovanja ter pri zagotavljanju družbene odgovornosti podjetij.
Gibanje Svoboda, SD in Levica so se zavezali, da se bodo problema lotili celostno in – to je treba posebno krepko podčrtati – da bodo pri tem proces odprave nadzirale na ravni kabineta predsednika vlade. Nakazali so, da bodo koordinacijo področja zaupale stroki in ljudem, ki so se s temo ukvarjali v preteklosti, ne političnim kadrom. S tem pa so naredili velik korak naprej, še posebni če njihovo ukvarjanje s problemom primerjamo s soočenjem, ki ga je za urejanje področja predvidela koalicijska pogodba iz leta 2018. Takrat so stranke iskanje rešitev delegirale na ministrstvo za delo in s tem v resnici na raven dveh direktoratov, koordinacijo pa kar na ministrico samo. Ob celovitejšem obravnavanju problema naj bi bila med ukrepe umeščena tudi priprava operativnega načrta, v katerem bodo ukrepi postavljeni v časovnico, ter vključevanje stroke, civilne družbe, delodajalcev in sindikatov.
Je pa vsekakor pomembno opozoriti, da je v pozivu po sistemski odpravi prekarnosti, ki so ga predsedniki strank in sedanji ministri, torej Robert Golob, Tanja Fajon, Luka Mesec, Marjan Šarec in Alenka Bratušek podpisali tik pred volitvami, jasno predstavljena tudi zaveza, da bo prekarnost jasno zakonsko opredeljena in bo tako končno postala tudi pravni termin ter jo bodo tako državni organi lahko ne le preganjali in zmanjševali, ampak tudi vztrajno zaznavali. In tudi da se bo vlada s problemom prekarnosti začela ukvarjati na samem začetku mandata.
Draginja
Koga bo draginja najprej prizadela in koga najhuje? Vprašanji, s katerima začenjamo sklepni del, sta sicer več kot očitno retorični in ne potrebujeta odgovora, ker nanju lahko odgovori vsak. Dejstvo pa je, da strokovnjake, ki se s spremljanjem prekarnosti ukvarjamo, posebno skrbita vsaj zaradi dveh stvari.
Zaradi dejanskega znižanja kakovosti življenja, ki jo bomo zaradi podražitev bencina, elektrike, hrane in kurilnega olja občutili vsi (prekarci pa od vseh seveda najbolj), ter zato ker draginja fokus politike zelo pogosto preusmerja z ledenih gora, ki so tik pred nami in le čakajo na to, da bodo potopile kako ladjo. Ravnokar preseženi diskurz neoliberalizma v teh razmerah lahko dobi nov zagon. Kot se je to nazadnje zgodilo leta 2008, ko smo intenzivno razmišljali o tem, kako pomagati gospodarstvu in smo s prekarnostjo zares šele začeli.
Zato na noben način ne smemo pozabiti na cilje in prioritete, s katerimi so koalicijske stranke aprila prepričale toliko ljudi.
Odprava prekarnosti in razvoj dostojnega dela sta za zeleni prehod nujna. Brez njiju bo ljudi težko prepričati, naj ravnajo odgovorno in naj svoj čas namenijo skupnosti, namesto da bi ga namenili sebi. Kar sodi med temeljna načela, ki jih je kot temelj razvoja postavil evropski zeleni dogovor.
Marinblu je zaradi tega prvi pravi preizkus nove vlade. Če se problema ne bodo lotili sistemsko, bodo odškrnili le tisti delček problema, ki je tokrat naključno pokukal nad vodo in ga je mogoče videti s prostim očesom, nadaljevali pa v neambiciozni smeri, ki so jo vodile slovenske vlade v preteklosti.
***
Črt Poglajen, politolog, analitik in urednik
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
