Policija v teatru absurda
V izvirniku je teater absurda dramska uprizoritev, ki, zgodovinsko gledano, črpa iz sodobne filozofije eksistencializma. Ena od njenih značilnosti so spremljajoči občutki sramu in sočutja do glavnih junakov zaradi očitne težnje po odsotnosti smisla.
Policija v naslovni prispodobi teatra absurda ne nastopa kot glavni junak. Je le žrtev bistroumnega nesmisla pri urejanju policijskih nalog in pooblastil za zagotavljanje javne varnosti, ki traja že več kot dvajset let. To je tipičen primer tega, kar v nedavnem intervjuju o problematiki nepreglednih in nedomiselnih predpisov ugotavlja dr. Polona Kovač, univerzitetna profesorica in članica strokovnega sveta za trajnostni razvoj javne uprave. Število zakonov, podzakonskih predpisov in drugih splošnih aktov samo po sebi niti ni tako problematično. Najbolj problematični so, utemeljeno opozarja, slabi predpisi, ki ustvarjajo »normativno džunglo«. Kazalniki v obdobnih poročilih pristojnih institucij pritrjujejo, da pri tem ne gre le za problem pravne in javne varnosti, ampak tudi za eno največjih ovir produktivnosti, trajnostnega razvoja in javne blaginje v Sloveniji.
Normativna džungla policijskih predpisov ni od včeraj. Na slabe zakonske rešitve s težnjo po odsotnosti smisla v odnosu zakonodajne politike do pravne varnosti in sistema javne varnosti je pred dobrima dvema desetletjema preroško opozarjal dr. France Bučar. Kot poslanec državnega zbora je po neuspešni obravnavi predloga zakona o javni varnosti v zakonodajnem postopku svaril pred preozkim (diletantskim) razumevanjem človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda.
Pri samovoljnem izključevanju zavezujočih ustavnih standardov javne varnosti gre za prvovrstni problem pravne države in zakonodajalca, da je sploh privolil v tako prakso, ko predlagatelji lahko po svoje (arbitrarno) odločajo o pravilih in usodi zakonodajnega postopka. Grobo rečeno, zakonodajalec, ki je sicer brezpogojno prisegel zvestobo ustavi, je torej zavestno privolil in pri tem v svoji vlogi asistiral, da se ustavne določbe lahko samovoljno razlagajo in zlahka teptajo.
Ker je bil zakon o policiji napisan v očitnem nasprotju z ustavo, so se strokovnjaki za policijska pooblastila še sami znašli v zadregi, kako v tem neskladju javne varnosti in policijske dejavnosti s podzakonskim predpisom zapolniti pravno praznino in urediti delovanje policije v praksi. Izhod v sili, ki je omogočal vsaj začasno rešitev, je bil po zgledu nemškega pravnega izročila urejen taktični preudarek policije. S poglobljenim študijem domače in tuje sodne prakse o varstvu človekovih pravic v policijskih postopkih ter pravne teorije o taktičnem preudarku policije, o čemer je tedaj v našem prostoru s posebno pozornostjo in poznavanjem upravnega prava pisal dr. Lovro Šturm, je bilo jasno, da bo treba pravno praznino javne varnosti in začasno rešitev v pravilniku o policijskih pooblastilih čim prej odpraviti z novim zakonom.
Z vstopom Slovenije v EU se je vertikala zahtev po spoštovanju ustavnosti in usklajenosti pravnega reda kot delujoče celote ob sprejetih mednarodnih obveznostih države in konvencijskem varstvu človekovih pravic podaljšala še na primarno in sekundarno pravo Unije, vključno s sodbami Sodišča EU v zadevah javne varnosti. Vmes je prišla še prva sodba Evropskega sodišča za človekove pravice proti Sloveniji, v kateri je bila država z obrazložitvijo očitanih kršitev posebej opozorjena na pomen konvencijskega standarda (generalne klavzule) »javna varnost« pri varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v policijskih postopkih. S tem so bila omenjena priporočila, da je treba primanjkljaj pravne in javne varnosti pri urejanju policijskih nalog in pooblastil odpraviti z novo zakonodajo, povsem utemeljena.
Policiji je nujno treba s kakovostnimi predpisi omogočiti zakonito in strokovno delo. V nasprotnem primeru bo policija – z njo pa tudi javna varnost in varstvo človekovih pravic vseh državljank in državljanov – še naprej žrtev v teatru zakonodajnega absurda.
Tako je v zgodovinskem pogledu nastala zamisel dveh policijskih zakonov. Prvi naj bi z robustno ureditvijo policijskih pooblastil in prisilnih sredstev zagotavljal preglednost in pravno varnost pri obsežnih, tako rekoč nepredvidljivih posegih policije v človekove pravice med zagotavljanjem javne varnosti. Drugi, ki je bil zamišljen kot sistemski (organizacijski) predpis s pristojnostmi ministrstva za notranje zadeve, resornega ministra in vlade pri upravljanju in uporabi policije v rednih in posebnih, kriznih in izrednih razmerah, naj bi uredil organizacijo in delovanje policije kot prvovrstnega državnega organa javne varnosti, ki s svojim delovanjem skladno z ustavnim redom in zakonodajo Republike Slovenije hkrati pripomore k javni varnosti in spoštovanju pravnega reda Unije.
Primanjkljaj pravne varnosti
Zakonodajalec je priporočila o dveh zakonih pri pripravi sedaj veljavne ureditve policije sicer upošteval. Po vsebini pa je ureditev nalog in pooblastil tu in tam še večja katastrofa, kot je bil prejšnji zakon o policiji. Primanjkljaj pravne varnosti se je z opustitvijo ustavnega standarda »javna varnost« še povečal, zlasti pri omejitvah ustavnih pravic svobodnega zbiranja in združevanja (42. člen Ustave RS). Kršitve načela ustavnosti in zakonitosti med krizo covida-19, na katere je v odločbah opozorilo Ustavno sodišče RS, so to normativno džunglo razkrile v etičnem, pravnem in političnem pogledu delovanja policije v rednih in posebnih, kriznih oziroma izrednih razmerah. V nasprotju s priporočili, da bi moral biti zakon o nalogah in pooblastilih robusten predpis, ki bi zagotavljal visoko raven preglednosti in pravne varnosti v vseh ozirih taktičnega preudarka policije, so se skozi stranska vrata v zakonsko besedilo pritihotapile določbe s političnimi pooblastili resornega ministra in vlade, da o uporabi policije, njenih nalogah in pooblastilih lahko odločajo na podlagi politične diskrecije. Kdor v tem pravilno zaznava široke možnosti in tveganja za politične vplive na strokovno delo policije, naj vzrokov ne išče le pri političnih odločevalcih in političnih strankah, temveč v sami zakonodaji.
V istem scenariju zakonodajnega absurda v oči bode odsotnost smisla in občutka za pravo pri razumevanju družbene vloge in narave policijskega dela. Pri splošno uveljavljenem razumevanju policije kot državnega organa z nalogami in prisilnimi pooblastili za zagotavljanje javne varnosti ter demokratičnega družbenega reda velja, da ima oseba v zakonitem policijskem postopku neko dolžnost prisostvovanja. Če policija, denimo, s predpisanimi znaki v cestnem prometu ustavi vozilo in začne postopek zbiranja obvestil, da bi zagotovila javno oziroma prometno varnost, je logično, da ima voznik v tem primeru dolžnost počakati do konca postopka. Ne govorimo o vlogi policije v kaznovalnem pravu, postopku o prekrških ali pri odkrivanju kaznivih dejanj. To so prvovrstna vprašanja javnega reda.
Govorimo torej o zbiranju obvestil pri zagotavljanju javne varnosti, ko policija na podlagi svojega področnega zakona ugotavlja, ali je javni red v določenem primeru z ravnanjem neke osebe sploh ogrožen ali ne. Si predstavljate, da se omenjeni voznik že v tej fazi postopka odloči za prostovoljnost in anonimnost? Se dobesedno požvižga na zakonito zahtevo policistov, naj pokaže vozniško dovoljenje, in se, po možnosti vinjen, odpelje naprej? Po zakonu, ne boste verjeli, ta možnost ni izključena. Dolžnost prisostvovanja je z nebulozami o prostovoljnosti in anonimnosti v zakonu odrinjena na stranski tir. Tako isti zakon po eni strani zahteva, da je treba zakonita pooblastila in ukrepe policije upoštevati, ker v nasprotnem lahko sledi strožji ukrep. V isti sapi pa pod pretvezo prostovoljnosti in anonimnosti na stežaj odpira vrata samovoljnosti, protipravnosti in družbenemu kaosu. Če to ponazoritev zaostrim še s hipotetičnim primerom policijskih varnostnih nalog ter pooblastil pri iskanju oboroženega in skrajno nevarnega človeka, naj torej policisti, ko izsledijo nekoga, ki po videzu ustreza opisu iskanega, tvegajo svoje življenje ali življenje tretjih oseb, ker jim teater zakonskega absurda namesto razumne previdnosti v določenem primeru ukazuje, da na dolgo in široko razpredajo o prostovoljnosti in anonimnosti.
Nazaj k razumnosti
Zgoraj navedeno, začenši s tem, kar je pred dobrimi dvajsetimi leti opozarjal Bučar, ne povzemam zgolj zaradi stare slave slovenskega parlamentarizma, ko so kleni možje in žene v državnem zboru premogli dovolj poguma in znanja, da so se z odločnostjo in odličnostjo uprli grožnjam in napadom na ustavne temelje države. Bučarjeve besede o javni varnosti so sicer naletele na gluha ušesa, a boleče izkustvo z delovanjem policije med krizo zaradi covida-19 z vso razsežnostjo kršitev ustavnosti in zakonitosti dokazuje, da je z opozorili zadel v črno. Na ta črni scenarij se navezujem predvsem zaradi potrebe, da se očitno neskladje v ureditvi policijskih nalog in pooblastil odpravi. Z vsemi varnostnimi grožnjami v svetovnem merilu – na primer oboroženi spopadi, terorizem in transnacionalni kriminal – so podani razumni in skrajno resni razlogi, zaradi katerih bi morali biti javna varnost in policijska dejavnost v najširšem pomenu varstva človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda, notranje varnosti in javnega reda, ne nazadnje varnosti države in njenih temeljnih institucij, med prioritetami zakonodajne politike in nacionalne varnosti.
Kanček upanja, da se ureditev javne varnosti in delovanja policije vendarle postavi v razumen, z ustavnimi temelji varstva človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda skladen način, vliva nova parlamentarna preiskava za ugotovitev dejanskega stanja in morebitne politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij zaradi suma nedopustnega političnega vmešavanja v delo Policije in drugih državnih organov (DZ RS, EPA: 526 – IX, 2023).
Čeprav minulo delo parlamentarnih preiskovalnih komisij ni bilo deležno kakega pretiranega zaupanja javnosti, imajo poslanke in poslanci tega sklica tokrat zgodovinsko priložnost, da se s temeljito analizo in odgovornostjo do tako pomembnih vprašanj ustavnega varstva človekovih pravic in javne varnosti vrnejo na pota stare slave, odličnosti in državotvornosti slovenskega parlamentarizma. Za te velike reči seveda ni dovolj le strankarskopolitični, interesni in ideološki prestiž, kdo morda je in kdo ni politično vplival na policijo in druge državne organe. Hujša od političnega vpliva je popolna odsotnost in nezainteresiranost države in zakonodajne politike pri zagotavljanju temeljnih pogojev za zakonito delo policije in drugih državnih organov.
Policiji, ki je prvovrstni državni organ javne varnosti – ko vse drugo odpove, je policija tista, ki mora nastaviti hrbet –, je nujno treba s kakovostnimi predpisi omogočiti zakonito in strokovno delo. V nasprotnem primeru bo policija – z njo pa tudi javna varnost in varstvo človekovih pravic vseh državljank in državljanov – še naprej žrtev v teatru zakonodajnega absurda. Z istimi razlogi bo policija ostala v nevarnosti, da bodisi ravna v nasprotju z ustavo in svojo družbeno vlogo prvovrstnega državnega organa javne varnosti bodisi v nasprotju z nesmiselno, a vendarle veljavno zakonodajo. Kakorkoli policija v tem absurdnem položaju ravna, je boleče izkustvo med krizo zaradi covida-19 pokazalo, da so na tnalu človekovih pravic in vitalnih interesov demokratičnega družbenega reda pravna varnost oseb v policijskih postopkih in policistov, ki jim nad glavo prav tako visi teater zakonodajnega absurda.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
