Položaj Evrope v vse bolj razdeljenem svetu
Eno leto po ruski invaziji na Ukrajino je v igri temeljno preoblikovanje svetovne ureditve. Zahod, ki je prvič po dolgih letih enoten, je spet odkril svoj namen. Medtem pa se drugje med silami v vzponu povečuje tekmovanje za geopolitično vodstvo.
V času, ko so že na vidiku spomladanske ofenzive, je konflikt v Evropi sprožil tako zaskrbljenost glede sposobnosti celine, da se brani, kot tudi obsega njene podpore ukrajinskim prizadevanjem. Prav tako je razkril zapletenost vprašanja, kako se dolgoročno znebiti dolgotrajne odvisnosti bloka od ruske energije. Vse to je povzročilo težave pri nacionalnih in evropskih stališčih do konflikta ter prikrita in odkrita nesoglasja – predvsem pri zapletih v zvezi z dobavo tankov leopard in še bolj vztrajno pri odlašanju Madžarske z uvedbo sankcij proti Rusiji.
Kljub temu se zdi, da je javno mnenje o nujnosti podpore Ukrajini še vedno nekoliko višje, v primerjavi z vse večjim političnim razhajanjem pri tem, kako jo podpreti. Nova raziskava, ki jo je pred kratkim objavil Evropski svet za zunanje odnose (ECFR) in je vključevala deset evropskih držav ter Indijo, Turčijo, Kitajsko in Rusijo, je pokazala, da Evropejci kljub izzivom preteklega leta še vedno enotno podpirajo Ukrajino in si želijo, da bi bila Rusija v tem konfliktu poražena.
Vendar pa, medtem ko je konflikt spodbudil povezanost Zahoda in Evrope, je hkrati razkril prepad v dojemanju Rusije na Zahodu in v drugih državah. Četudi je želja po končanju konflikta delno skupna, se pogoji, pod katerimi je to mogoče doseči, med »Zahodom in drugimi« po raziskavi ECFR močno razlikujejo. V Evropi in ZDA, na primer, med anketiranci prevladuje mnenje, da mora Ukrajina spet pridobiti vse svoje ozemlje, tudi če to pomeni daljšo vojno. Nasprotno pa velja za Kitajsko, Turčijo in Indijo, kjer se večina vprašanih zavzema za hiter konec vojne, četudi bi to pomenilo, da bi Ukrajina ozemlje odstopila Rusiji.
Tudi ugled Rusije se leto dni po tako imenovani tridnevni »posebni operaciji« Kremlja zelo razlikuje. Raziskava ECFR je pokazala, da tri četrtine vprašanih na Kitajskem (76 odstotkov), v Indiji (77 odstotkov) in Turčiji (73 odstotkov) zdaj vidi Rusijo kot močnejšo ali enako močno kot pred letom dni. V nekaterih primerih prevladuje tudi mnenje, da je Rusija globalni »zaveznik« ali »partner« – tako je v Indiji (80 odstotkov), na Kitajskem (79 odstotkov) in v Turčiji (69 odstotkov) – kar je v velikem nasprotju z odgovori EU9 in preostalega Zahoda, kjer je Rusija ne le v osnovi šibkejša, ampak jo večina označuje kot »agresivno« in »nezaupanja vredno«.
Morda je še največji razkol v tem, kako državljani vidijo stanje v svetu in prihodnjo svetovno ureditev. Pokazalo se je, da je tu na Zahodu še vedno prisotna dediščina hladne vojne in oblikuje javno mnenje. Uveljavlja se močno prepričanje, da vstopamo v bipolarni svet, ki ga vodijo ZDA in Kitajska. Toda drugod, zlasti med silami v vzponu, kot sta Indija in Turčija, to mnenje ne drži. V teh dveh primerih anketiranci vidijo svojo državo kot vse pomembnejšega akterja na mednarodnem prizorišču in predvidevajo razvoj večpolarne svetovne ureditve, ki bo razdeljena med številna središča moči. Po takem scenariju bi bil Zahod le en pol med mnogimi in ne bi bil niti določevalec ureditve niti vodja svetovne demokracije.
To bi Evropo kot tudi širše zahodno zavezništvo postavilo v položaj brez primere, saj bi bila zagovornica ureditve, ki temelji na pravilih, vendar bi bila na koncu oslabljena sila.
Dobro bi zato bilo, da bi evropski in zahodni voditelji znali ceniti ambicije konkurenčnih sil, ki morda nimajo enakega stališča do vojne, vendar se zavzemajo za prednosti mednarodne ureditve, ki temelji na pravilih. Če Evropa pokaže nekaj ponižnosti, zlasti v odnosih z državami, ki so tradicionalno razpete med demokratično in avtokratično delitvijo, kot sta Indija in Turčija, se ji ni treba odpovedati svojim vrednotam. Namesto tega bi jih lahko podpirala kot del nove koalicije podobno mislečih sil. To bo zahtevalo diplomatsko ravnotežje, ki bo omogočilo prepričevanje nastajajočih središč moči in njihovo vključevanje v najpomembnejše resolucije, hkrati pa razumevanje prednostnih nalog teh držav in tega, kako domače javno mnenje oblikuje diplomacijo. Prihodnji meseci bodo pokazali, ali so evropski voditelji pripravljeni na ta izziv in ali lahko okrepijo položaj Evrope v vse bolj razdeljenem »prozahodnem« svetu.
***
Susi Dennison, višja politična sodelavka v Evropskem svetu za zunanje odnose (ECFR).
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
