Recikliranje okusa
V času, ko je raznolikost ponudbe vsaj na videz največja doslej, prav v izbiro vlagamo najmanj energije.
Odpri galerijo
Nekritično izbiramo samo še med tistim, kar se nam ponuja kot najlažja izbira. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ne vem, ali ste opazili, ampak že nekaj let ne recikliramo samo odpadkov – recikliramo tudi mnogo pomembnejšo stvar: svojo izbiro tistega, kar beremo, gledamo in poslušamo, pa tudi svojo izbiro tega, kako bomo živeli prihodnjih nekaj let.
Že precej zgodaj sem začel glasbo spremljati prek portalov za pretakanje glasbe. Gre za spletne zakladnice, ki ponujajo dostop do ogromnih skladovnic albumov vseh zvrsti za dokaj nizko naročnino s kakovostjo zvoka, ki ni idealna za prav vsako uho, je pa vsako leto boljša. Sprva sem si na njih preposlušal vse albume, ki sem jih že dolgo iskal, pa nikjer dobil, nato pa sem se za nekaj časa prepustil sistemu za odkrivanje nove glasbe, ki bi mi lahko bila všeč. Gre za kombinacijo podatkov, ki jih o skladbah vnesejo ljudje, in računalniško podprtih algoritmov. Več ko poslušaš, bolj se računalniški sistem približa tvojemu okusu. In se res. Prav neverjetno. Težko rečem, da mi je algoritem kdaj predlagal kaj popolnoma zgrešenega. Na določeni točki pa se je ustavilo. »Odkrival« sem lahko nove in nove albume novih in novih skupin, ki pa mi preprosto niso znale povedati nič več novega. Sistem je namreč zgolj ponavljal tisto, kar je razpoznal kot moj okus. In moj okus je začel dolgočasiti mene samega.
Kaj pomeni recikliranje okusa, sem se pravzaprav ovedel šele pozneje. Zgodilo se je namreč, da so prek istega uporabniškega imena začeli glasbo pretakati tudi drugi družinski člani s – kako bi rekel – povsem drugim glasbenim okusom in pogledom na glasbo. Sistem se je zrušil. Začel sem dobivati predloge, ki so bili zame večinoma neuporabni. Toda pozor: večinoma. Napaka v sistemu je namreč potegnila na svetlo nekaj albumov, ki niso bili zgolj rezultat moje rabe in mojega okusa – in so mi bili prav zato všeč. Prava odkritja, podobna tistim, ko v osnovni šoli spoznaš Beatlese, Verdija, Kreslina, Rolling Stonese, Bizeta, Buldožerje in Pink Floyde.
Kar je v umetnosti res novo, namreč ni del našega preteklega okusa. Tisto, kar se nas v umetnosti najgloblje dotakne, je ravno tisto, kar bi sistem zaznal kot napako.
In kaj, če ni tako samo v umetnosti? Po navdušenju nad sprotnim merjenjem odziva ljudi, ki ga omogoča splet, prihaja hladna prha: uporabniki se na neki točki naveličajo spletnih strani, ki so narejene zgolj po njihovi meri. Strani, kjer ostajajo – če malo pretiravam – samo še vreme, novice iz sveta slavnih, kronika in šport. Uredniki na to običajno reagirajo s spremembo oblikovnega formata, ki bo »omogočal še boljšo uporabniško izkušnjo«. A tudi to običajno ne pomaga, če ni povezano s spremembo vsebine. Nekateri od največjih so se že začeli zavedati paradoksa: uporabniki spleta smo vse bolj naveličani spletnih strani, ki vse bolj sledijo našemu okusu.
Hkrati pa se sprašujemo, kaj bi bilo sploh lahko s temi stranmi narobe. Konec koncev je na njih prav to, kar želimo. In prav to je lahko naš problem. Navadili smo se, da se svet okrog nas reciklira tako, da se je nam treba čim manj odločati. Bojimo se izbirati zunaj (svojega) toka. V času, ko je raznolikost ponudbe vsaj na videz največja doslej, vlagamo prav v izbiro najmanj energije. Nekritično izbiramo samo še med tistim, kar se nam ponuja kot najlažja izbira. In to nekje globoko v sebi čutimo tudi sami. Tiste, ki se z razmišljanjem o umetnosti ukvarjajo profesionalno, potiskamo ob stran. Kako bomo našli, kako se bomo odločili, če ne iščemo?
Nezmožnost izbire na ravni umetnosti nas logično vodi k nezmožnosti izbire v realnem življenju. Naveličani nihamo sem in tja in se zaletavamo v namišljene srednje poti z namišljenimi rešitvami problemov. Ne znamo se odločati, ker se nismo več navajeni odločati.
Naš odnos do umetnosti se nehote odslikava tudi v našem odnosu do družbenih vprašanj. Prav zato iskreno verjamem, da lahko drugačen odnos do umetnosti zbistri tudi naše politično ozračje. Če bomo v knjižnici, galeriji, koncertni dvorani, kinu ali pred novozgrajeno stavbo znali izbrati in užiti tisto, kar popolnoma zares in iskreno pričakujemo od umetnosti, si bomo mnogo lažje priznali, kaj popolnoma zares in iskreno pričakujemo od naše politike. Znali se bomo odločiti in izbrati med tem, kar je, ne med tem, kar »bo«. In ne bomo vsakih nekaj let reciklirali istega, vedno znova grenkega okusa, ko ugotovimo, da za dobro knjigo niso dovolj bleščeče platnice in znan avtor.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Že precej zgodaj sem začel glasbo spremljati prek portalov za pretakanje glasbe. Gre za spletne zakladnice, ki ponujajo dostop do ogromnih skladovnic albumov vseh zvrsti za dokaj nizko naročnino s kakovostjo zvoka, ki ni idealna za prav vsako uho, je pa vsako leto boljša. Sprva sem si na njih preposlušal vse albume, ki sem jih že dolgo iskal, pa nikjer dobil, nato pa sem se za nekaj časa prepustil sistemu za odkrivanje nove glasbe, ki bi mi lahko bila všeč. Gre za kombinacijo podatkov, ki jih o skladbah vnesejo ljudje, in računalniško podprtih algoritmov. Več ko poslušaš, bolj se računalniški sistem približa tvojemu okusu. In se res. Prav neverjetno. Težko rečem, da mi je algoritem kdaj predlagal kaj popolnoma zgrešenega. Na določeni točki pa se je ustavilo. »Odkrival« sem lahko nove in nove albume novih in novih skupin, ki pa mi preprosto niso znale povedati nič več novega. Sistem je namreč zgolj ponavljal tisto, kar je razpoznal kot moj okus. In moj okus je začel dolgočasiti mene samega.
Kaj pomeni recikliranje okusa, sem se pravzaprav ovedel šele pozneje. Zgodilo se je namreč, da so prek istega uporabniškega imena začeli glasbo pretakati tudi drugi družinski člani s – kako bi rekel – povsem drugim glasbenim okusom in pogledom na glasbo. Sistem se je zrušil. Začel sem dobivati predloge, ki so bili zame večinoma neuporabni. Toda pozor: večinoma. Napaka v sistemu je namreč potegnila na svetlo nekaj albumov, ki niso bili zgolj rezultat moje rabe in mojega okusa – in so mi bili prav zato všeč. Prava odkritja, podobna tistim, ko v osnovni šoli spoznaš Beatlese, Verdija, Kreslina, Rolling Stonese, Bizeta, Buldožerje in Pink Floyde.
Kar je v umetnosti res novo, namreč ni del našega preteklega okusa. Tisto, kar se nas v umetnosti najgloblje dotakne, je ravno tisto, kar bi sistem zaznal kot napako.
In kaj, če ni tako samo v umetnosti? Po navdušenju nad sprotnim merjenjem odziva ljudi, ki ga omogoča splet, prihaja hladna prha: uporabniki se na neki točki naveličajo spletnih strani, ki so narejene zgolj po njihovi meri. Strani, kjer ostajajo – če malo pretiravam – samo še vreme, novice iz sveta slavnih, kronika in šport. Uredniki na to običajno reagirajo s spremembo oblikovnega formata, ki bo »omogočal še boljšo uporabniško izkušnjo«. A tudi to običajno ne pomaga, če ni povezano s spremembo vsebine. Nekateri od največjih so se že začeli zavedati paradoksa: uporabniki spleta smo vse bolj naveličani spletnih strani, ki vse bolj sledijo našemu okusu.
Hkrati pa se sprašujemo, kaj bi bilo sploh lahko s temi stranmi narobe. Konec koncev je na njih prav to, kar želimo. In prav to je lahko naš problem. Navadili smo se, da se svet okrog nas reciklira tako, da se je nam treba čim manj odločati. Bojimo se izbirati zunaj (svojega) toka. V času, ko je raznolikost ponudbe vsaj na videz največja doslej, vlagamo prav v izbiro najmanj energije. Nekritično izbiramo samo še med tistim, kar se nam ponuja kot najlažja izbira. In to nekje globoko v sebi čutimo tudi sami. Tiste, ki se z razmišljanjem o umetnosti ukvarjajo profesionalno, potiskamo ob stran. Kako bomo našli, kako se bomo odločili, če ne iščemo?
Nezmožnost izbire na ravni umetnosti nas logično vodi k nezmožnosti izbire v realnem življenju. Naveličani nihamo sem in tja in se zaletavamo v namišljene srednje poti z namišljenimi rešitvami problemov. Ne znamo se odločati, ker se nismo več navajeni odločati.
Naš odnos do umetnosti se nehote odslikava tudi v našem odnosu do družbenih vprašanj. Prav zato iskreno verjamem, da lahko drugačen odnos do umetnosti zbistri tudi naše politično ozračje. Če bomo v knjižnici, galeriji, koncertni dvorani, kinu ali pred novozgrajeno stavbo znali izbrati in užiti tisto, kar popolnoma zares in iskreno pričakujemo od umetnosti, si bomo mnogo lažje priznali, kaj popolnoma zares in iskreno pričakujemo od naše politike. Znali se bomo odločiti in izbrati med tem, kar je, ne med tem, kar »bo«. In ne bomo vsakih nekaj let reciklirali istega, vedno znova grenkega okusa, ko ugotovimo, da za dobro knjigo niso dovolj bleščeče platnice in znan avtor.
***
Kozma Ahačič je dr. slovenistike, urednik portala Fran in raziskovalec.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Nekritično izbiramo samo še med tistim, kar se nam ponuja kot najlažja izbira. FOTO: Jure Eržen/Delo
