Socialno izenačenje delujočih v kulturi – odprava prekarnega dela

Državne institucije v kulturi morajo podpirati vse delujoče v kulturi. Biti morajo vključevalne, ne izključevalne.
Fotografija: Osnovna ideja je, da se status vseh, ki so registrirani na področju kulture kot samozaposleni, in vseh, ki so zaposleni v javnih kulturnih institucijah in jih torej financira država, socialno popolnoma izenači. FOTO: Matej Družnik/Delo
Odpri galerijo
Osnovna ideja je, da se status vseh, ki so registrirani na področju kulture kot samozaposleni, in vseh, ki so zaposleni v javnih kulturnih institucijah in jih torej financira država, socialno popolnoma izenači. FOTO: Matej Družnik/Delo

Prekarno delo, kot ga poznamo v Sloveniji, je v večini primerov nehumano »suženjstvo«, kjer prekarno zaposleni, zaradi golega preživetja, popolnoma prilagodi svoje življenje, bodisi delodajalcu bodisi potrebam trga. Problem obstaja že več desetletij in vodi do marginacije celotnih generacij, stanj izgorelosti posameznikov, ekonomske odvisnosti od staršev, nezmožnosti izstopa iz nezdravih družinskih odnosov, med katere spadajo tudi nasilje v družini, nezmožnost samostojnosti, izguba intelektualnega potenciala visoko izobraženih, ki so primorani, da opravljajo vsakršna dela, in ne morejo napredovati na svojih interesnih področjih. Sledijo še finančna nezmožnost ustvarjanja družine, ovirana gradnja zrele osebnosti pri nekaterih, da o boleznih, ki bodo poledica tega, in številnih drugih izgubljenih potencialih, niti ne govorimo.

Zavedanje o problemu obstaja že več let. Ogledujemo si različna TV-omizja, sledimo diskusijam, celo inštitut za študije prekariata imamo. Različne politične stranke so že in verjamem, da tudi še bodo, manipulirale s frazami »izboljšanja razmer prekariata«. Seveda se ni zgodilo veliko in prekarnih delavcev je vedno več, njihove razmere pa vse slabše. Menim, da zato, ker se še nihče ni lotil situacije celostno, s sistemom konkretnih sprememb v zaposlovanju.

Na druga področja se ne spoznam dovolj, imam več kot 15 let delovnih izkušenj znotraj in zunaj različnih kulturnih institucij in želela bi povedati svoje mnenje o kulturi.

Osnovna ideja je, da se status vseh, ki so registrirani na področju kulture kot samozaposleni, in vseh, ki so zaposleni v javnih kulturnih institucijah in jih torej financira država, socialno popolnoma izenači.

To pomeni, da so popolnoma vsi upravičeni do enakega načina koriščenja bolniške odsotnosti, odsotnosti zaradi nege otroka, popolnoma vsem se na enak način, skladno z vrsto dela (izobrazbo in podobno), ki ga opravljajo, plačuje prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter vse prispevke, ki jih institucije zdaj plačujejo le redno zaposlenim. Po drugi strani se sredstva prihranijo in racionalizirajo na postavkah, kot so stroški prevoza, različne vrste napredovanja, nagrade, regresi, malice, čemur se bom posvetila pozneje.

Narava dela samozaposlenih v kulturi je različna. Vsi pa smo vezani na prodajo svojega izdelka, bodisi je to umetniško delo, članek, kolumna, odigrana vloga v gledališki predstavi in podobno. Enako, kot redno zaposleni, vsi izhajamo iz svoje izobrazbe, znanj, usposobljenosti in talentov. Kljub letom kilometrine pri nas ni napredovanj. Nekateri med nami so finančno bolj, drugi manj uspešni. Namen predloga ni ovirati komercialno ali finančno uspešnih, ampak podpreti tiste, katerih izdelki so morda vseeno kakovostni, vendar ne tako prepoznani ali všečni kupcem. Namen je podpreti ranljive, tiste, ki zbolijo, so kot v primeru koronavirusa ostali brez zaslužkov, ki bi si želeli z leti delati nekoliko manj, se upokojiti in podobno. Tisti, katerih zaslužki presegajo določeno povprečje (recimo povprečne mesečne plače), kot jih določi država, in dokler jim to uspeva, si prispevke lahko plačujejo sami. Mislim, da se zlorabe na tem področju ne bi smele pojavljati, saj je izenačenje namenjeno zaščiti najšibkejših, komercialno uspešnejšim pa kljub vsemu ne bo vzelo motivacije do dela za višje zaslužke. Kdor torej z zaslužkom preseže določeno vsoto, ki naj bo razumno in dovolj visoko postavljena, verjetno ne bo imel težav s plačevanjem lastnih prispevkov. Če mu bo v določenem obdobju finančno šlo slabše, bo prav tako kot vsi upravičen do socialne varnosti in temeljnega dohodka.

Narava dela samozaposlenih v kulturi je različna. Vsi pa smo vezani na prodajo svojega izdelka, bodisi je to umetniško delo, članek, kolumna, odigrana vloga v gledališki predstavi in podobno. FOTO: Matej Družnik/Delo
Narava dela samozaposlenih v kulturi je različna. Vsi pa smo vezani na prodajo svojega izdelka, bodisi je to umetniško delo, članek, kolumna, odigrana vloga v gledališki predstavi in podobno. FOTO: Matej Družnik/Delo


Zastarelost delovanja institucij kot tudi možnosti drugačnih oblik dela so se odlično izkazale v krizi zaradi covida-19. Veliko dela je mogoče opraviti od doma. Izboljšati je treba digitalizacijo, za kar bo, upajmo, država le pridobila evropska sredstva prek pomoči za okrevanje po krizi zaradi covida-19.

image_alt
Slovenija je odpovedala prestižno razstavo v Bruslju


Delo v institucijah bi bilo mogoče organizirati racionalno, kar pomeni, da zaposlenemu ni treba biti ves čas na delovnem mestu v pisarni institucije, ampak dela bodisi na terenu bodisi od doma. Veliko obratovalnih stroškov je tako mogoče prihraniti. Zaposleni je plačan glede na opravljeno delo. (Pri tem se lahko vprašamo tudi, kdo plačuje malice, prevoze na delo, napredovanja v višje plačne razrede in podobno samozaposlenim v kulturi?) Okvirna ovrednotenja za posamezna dela obstajajo v institucijah s področja kulture že zdaj, saj oddajajo svoja poročila plačniku – ministrstvu za kulturo.

Podobno bi bilo mogoče urediti in ovrednotiti tudi podporna dela, kot so računovodstvo, različna administrativna dela in organizacijo del. Pri tem bi institucija poskrbela za ustrezno računalniško in programsko opremo, zaposleni pa za varnost podatkov. V nekaterih poklicih (na primer igralskih) že zdaj ni razlik glede zasedbe prostora v sami stavbi. V primeru dela v delavnici (na primer restavratorski) ali v muzeju, v času priprave razstave, se nujni delež dela opravi v instituciji. Institucije ostanejo tudi prostori, kjer se vsi, ki se ukvarjajo z določeno temo, srečujejo in izmenjujejo ideje. V tem primeru je to širši krog ljudi. Institucije tudi še vedno ohranjajo knjižnice, tiskajo strokovne publikacije, organizirajo izobraževanja in skrbijo ter ohranjajo čim višjo raven razvoja znanj, strok in umetnosti.

Vlogo državnih institucij je treba razširiti. Pogodbena razmerja z institucijo morajo biti dostopna čim širšemu krogu ljudi, ki prek institucije sodeluje v različnih projektih, bodisi umetniških, strokovnih, torej vseh, ki jih sofinancira Evropska unija z različnimi razpisi, ali tistih, ki jih financira država.

Nemalokrat smo s kolegi v entuziastični želji po prijavi projektov, ki bi pripomogli k reševanju kulturne dediščine v Sloveniji, naleteli na popolnoma gluha ušesa institucij. Pokazale niso niti interesa, da bi za projekt zalagale sredstva, ki bi jih Evropska unija nato povrnila, niti za kakršnokoli angažiranost zunaj njihovih rednih (zelo omejenih in od države financiranih dejavnosti). Financirale so le redno zaposlene, zmanjševale njihovo število, skratka, brez vsake perspektive, tako za opaznejši razvoj stroke kot za množico brezposelnih, prej prekarnih, intelektualcev.

Državne institucije v kulturi morajo podpirati vse delujoče v kulturi. Biti morajo vključevalne, ne izključevalne. To bi predvsem pripomoglo h kvaliteti samega dela teh institucij, saj je na dosedanji način zelo veliko potenciala in idej zanemarjenih, izključenih.
Institucije morajo biti dolžne prijavljati projekte, ki so skladne z njihovim poslanstvom. Čim več ustvarjalcem in intelektualcem morajo biti dolžne zagotoviti zaposlitev. Če zaposleni ostanejo brez projektov, bi morali biti upravičeni do temeljnega dohodka, ki pripada vsem. Tako bi institucije in državo tudi spodbudili, da bi podpirale prijave na evropske projekte. Opravljenega bi bilo več dela, naš kulturni prostor pa bi bil bogatejši.

Zastarelost delovanja institucij kot tudi možnosti drugačnih oblik dela so se odlično izkazale v krizi zaradi covida-19. FOTO: Blaž Samec/Delo
Zastarelost delovanja institucij kot tudi možnosti drugačnih oblik dela so se odlično izkazale v krizi zaradi covida-19. FOTO: Blaž Samec/Delo


Trenutno med različnimi krizami zaradi covida-19, v pričakovanju predsedovanja Evropski uniji in pričakovanju novih volitev so razmere primerne za razmislek o predlaganih spremembah. Če drugega ne, nas položaj sili v novo smer, saj je življenje prekarnih delavcev že dolgo nevzdržno, institucije ne dajejo možnosti vsem, zato sta tudi njihovo delo in vloga osiromašena. Predvsem muzeji ostajajo tihe stavbe, oddaljene od ljudi, ki morda oživijo nekajkrat na leto, ko omogočajo prost vstop.
Gledamo oddaje, kjer se nekateri redno zaposleni prek sindikatov pravdajo za višji plačni razred, nagrade in drugo, po drugi strani pa se njihovi kolegi, prekarci, pogosto s pol manj denarja prebijejo skozi mesec, opuščajo dejavnosti ali še vedno živijo pri starših.

Zakaj si ne bi dela razdelili in vsi dostojno živeli?

K problemu prekarnosti je treba pristopiti celostno, ne s parcialnimi rešitvami. Konec koncev imamo že zdaj trume brezposelnih, generacije mladih brez perspektive zaposlitve, poleg tega pa zelo veliko populacijo starejših, upokojenih, ki si nedvomno zaslužijo dostojno starost.

***
Mag. Maja Oven, samozaposlena v kulturi, konservatorka, kustosinja, umetnostna zgodovinarka

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še: