Trgovinske ovire pri zelenem prehodu

Mednarodna trgovina je spodbudila gospodarsko rast v številnih državah, zlasti tistih, ki nimajo bogatih naravnih virov ali stalnega kapitala.

Poleg tega, da je ustvarila priložnosti za čezmejno specializacijo, je omogočila tudi uvoz poceni potrošniškega blaga, vmesnih surovin za proizvodnjo in investicijske opreme. To še posebej velja za Azijo in Pacifik, ki sta leta 2020 predstavljala 35 odstotkov svetovne trgovine, desetletje prej pa 25 odstotkov.

Podobno bi lahko globalizacija in odprta trgovina odigrali nepogrešljivo vlogo pri reševanju planeta. Glede na eksistenčno nevarnost podnebnih sprememb bi morali okoljsko blago in storitve postati široko razpoložljivi po dostopnih cenah, da bi podprli hitro ozelenitev svetovnega gospodarstva. Uvoz sončnih kolektorjev, vetrnih turbin in električnih vozil ter storitev, kot je čiščenje odpadnih voda, bi lahko povzročil tudi tehnološke učinke, ki bi spodbudili in podprli razvoj sektorjev obnovljivih virov energije in čistih industrij na domačem trgu.

Vendar je splošni napredek počasen. Pomanjkanje skupne zaveze za liberalizacijo trgovine z okoljskim blagom in storitvami ter naraščanje protekcionističnih ukrepov bosta skoraj zagotovo ogrozili prizadevanja za blažitev in prilagajanje. Nujni sta globalno in regionalno sodelovanje, da bi se dogovorili o skupnih načelih za olajšanje takšne trgovine in zaščito dobavnih verig.

Prvi izziv je opredelitev okoljskega blaga ali storitve. Skupina za azijsko-pacifiško gospodarsko sodelovanje (Apec) se je dogovorila o seznamu 54 vrst okoljskega blaga, za katere bodo veljale petodstotne ali nižje carine. Vendar ima sporazum zaradi svoje prostovoljne narave in razmeroma majhnega števila zajetih izdelkov le omejen učinek. Pogajanja za sklenitev sporazuma o okoljskem blagu med skupino članic Svetovne trgovinske organizacije so obstala.

Če želijo vlade pospešiti zeleni prehod, lahko seveda enostransko znižajo tarife za okoljsko blago (kot je proizvodna oprema), in sicer na način, ki najučinkoviteje zmanjša domače emisije toplogrednih plinov. Za njihovo vključitev v mednarodne trgovinske sporazume pa je potrebno soglasje o objektivnih standardih. Poleg tehničnih izzivov pri opredelitvi okoljskega blaga lahko države poskušajo prilagoditi specifikacije, da bi zaščitile svoje proizvajalce.

Nedavni vzpon konkurenčnih industrijskih politik tako v razvitih gospodarstvih kot v gospodarstvih v vzponu ustvarja priložnosti za večje razširjanje okoljskega blaga po nižjih cenah. Navsezadnje lahko subvencije za proizvajalce obnovljivih virov energije povečajo naložbe v raziskave in razvoj, ki lahko prinesejo inovacije za zmanjšanje stroškov. Na primer, cena solarnih modulov se je pri največjih svetovnih proizvajalcih, vključno z Nemčijo, Japonsko, Združenimi državami Amerike in Ljudsko republiko Kitajsko, v povprečju spustila pod en ameriški dolar na vat. Zaradi možnosti uvoza tako poceni tehnologije obnovljivih virov energije je prehod na čisto energijo cenovno dostopnejši za širši krog držav.

Vendar pa so konkretni izzivi, ki jih takšne politike predstavljajo za podnebne ukrepe, večji od koristi. Po podatkih Mednarodne agencije za energijo je delež Kitajske v vseh sestavnih delih, ki se uporabljajo za proizvodnjo sončnih kolektorjev, kot so polisilicij, ingoti, rezine, celice in moduli, več kot 80-odstoten. To je predvsem posledica njene stroškovne konkurenčnosti, saj so cene 20 odstotkov nižje kot v ZDA in 35 odstotkov nižje kot v Evropi.

Vendar velik del sveta ne more dostopati do poceni sončnih kolektorjev iz Kitajske zaradi izravnalnih in protidampinških dajatev, ki so jih uvedle njene trgovinske partnerice. Prizadevanja za izenačitev konkurenčnih pogojev med tujimi in domačimi proizvajalci so sicer razumljiva in dovoljena v skladu s pravili Svetovne trgovinske organizacije, vendar postavljanje trgovinskih ovir za okoljsko blago upočasnjuje zeleni prehod. Poleg tega je druge protekcionistične politike, kot so tiste, ki zahteve glede domače preskrbe povezujejo z dostopom do trga, morda še težje upravičiti s konkurenčnimi razlogi.

Prav tako ni koristno uvesti izvozne omejitve za ključne surovine, kot so litij, redki zemeljski elementi in krom, po katerih je zaradi vse hitrejšega energijskega prehoda veliko povpraševanje. Takšne omejitve, ki vključujejo zahteve za izdajo dovoljenj ter izvozne tarife in prepovedi, so se od leta 2009 do 2020 povečale za petkrat. Vsako zmanjšanje čezmejnih tokov teh materialov bi lahko bistveno ogrozilo varnost dobavnih verig za zelene izdelke. Poleg tega razdrobljenost trgovine vodilnim svetovnim podjetjem otežuje, da bi čim bolj izkoristila svoj konkurenčni in inovativni potencial, kar zmanjšuje možnosti za nadaljnje zniževanje stroškov.

Vendar pa je razmeroma malo mednarodnih trgovinskih sporazumov vključevalo določbe za liberalizacijo trgovine z okoljskim blagom in storitvami. Zaradi nujnosti podnebne krize mora biti mednarodna skupnost proaktivna pri dogovarjanju o opredelitvah takšnega blaga in storitev ter izvajanju praktičnih ukrepov za zmanjšanje tarifnih in netarifnih trgovinskih ovir. O teh vprašanjih bi lahko razpravljali na mednarodnih forumih, kot sta G20 in Apec, ali v okviru prizadevanj za regionalno gospodarsko sodelovanje, kot sta Regionalno celovito gospodarsko partnerstvo ali Indopacifiški gospodarski okvir.

Z izboljšanjem dostopa do okoljskega blaga in storitev lahko pospešimo prizadevanja za blažitev in prilagajanje na svetovni ravni z nižjimi stroški. Zato je namesto protekcionizma veliko bolje, da vlade, ki želijo podpirati domačo proizvodnjo takšnega blaga, subvencionirajo raziskave in razvoj, kar pravila Svetovne trgovinske organizacije dovoljujejo, saj lahko podjetjem pomagajo, da postanejo učinkovitejša in inovativnejša. Hkrati pa morajo podpirati prost pretok trgovine, saj je širša dostopnost tega blaga morda najboljša priložnost za rešitev podnebne krize.

Project Syndicate, 2023.

www.project-syndicate.org

***

Albert Park, vodja ekonomistov pri Azijski razvojni banki. Jong Woo Kang, glavni ekonomist na oddelku za ekonomske raziskave in vpliv na razvoj pri Azijski razvojni banki. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.