Trumpova vrnitev na oblast bi največ stala Evropo in Ukrajino
Donald Trump se je vrnil v New York, tokrat zaradi kazenske obtožbe, kar je čuden začetek naslednjega političnega poglavja v njegovem življenju. Nekdanjemu predsedniku še vedno grozi, da bo obtožen zaradi napačnega ravnanja s tajnimi dokumenti po odhodu iz Bele hiše. Precej resnejša bi bila obtožnica v zvezni državi Georgia zaradi pritiska na lokalne uradnike, naj mu pomagajo ukrasti volilne glasove te zvezne države na volitvah leta 2020. Najhuje pa bi bilo, če bi bil Trump kazensko obtožen, da je 6. januarja 2021 spodbudil nemire v poslopju ameriškega kapitola, da bi ustavil zakoniti prenos oblasti na Joeja Bidna.
Namesto tega se Trumpova najnovejša pravna saga začne z obtožbami, da je pornografski igralki na predvečer ameriških predsedniških volitev leta 2016 plačal za molk o enkratnem spolnem odnosu med njima, nato pa ponaredil finančne evidence svoje kampanje, da bi zakril svoje sledi. Primer je sprožil lokalni newyorški tožilec, čigar lastna kandidatura za položaj je vključevala napovedi o obtožnici proti Trumpu.
Morebitna Trumpova zmaga na naslednjih volitvah bi morala spremeniti razmišljanje tako ameriških zaveznikov kot tekmecev – ne leta 2024, ampak zdaj.
Temu lahko sledijo tudi druge obtožbe. Primer v Georgii predstavlja posebno grožnjo, saj dokazi proti Trumpu vključujejo zvočne posnetke njegovih telefonskih pogovorov z državnimi volilnimi uradniki. Toda zaenkrat se osredotočimo na obtožbo, ki se lahko zdi neresna – vsaj po Trumpovih standardih – celo nekaterim najstrožjim kritikom nekdanjega predsednika.
Trump je seveda več kot nekdanji predsednik. Je vodilni kandidat za vnovičen vzpon na predsedniški položaj in ankete kažejo, da bo tekmo za kandidaturo republikanske stranke leta 2024 začel s prepričljivim vodstvom. Anketa, objavljena 3. aprila, je pokazala, da ima Trumpa podporo 55 odstotkov republikanskih volivcev, kar mu daje skoraj 30 odstotnih točk prednosti pred njegovim najbližjim tekmecem za nominacijo republikanske stranke, guvernerjem Floride Ronom DeSantisom.
Za tiste, ki to dramo spremljajo zunaj Združenih držav Amerike, si je morda težko predstavljati, da bi lahko kazenske obtožbe spodbudile predsedniško kandidaturo, toda Trump ohranja izjemno sposobnost, edinstveno v ameriški predsedniški zgodovini, za prepričevanje milijonov volivcev, da so njegove osebne težave tudi njihove. Pomaga mu dejstvo, da se primer »plačila za molk pornozvezdnice« mnogim zdi politično motiviran. Tudi če bodo na vrsto prišle obtožbe v resnejših primerih, ima Trump vse več možnosti za prepričanje podpornikov, da je žrtev »lova na čarovnice«.
V več pogledih so Trumpove muke nočna mora za njegovo stranko. Večina republikancev, vključno z nekaterimi, ki bodo njegovi protikandidati za predsedniško nominacijo, za zdaj ponavlja njegovo obtožbo, da je pregon političen. Toda vsak od njih se bo moral v devetnajstih mesecih, kolikor nas loči od dneva volitev, odločiti, kje so meje njegove podpore. Če Trump prejme republikansko nominacijo, bo zaradi njegove zgodovinsko težke politične in pravne prtljage ter tudi zaradi naveličanosti javnosti nad njegovo na zamerah osnovano teatralnostjo, postal najšibkejši možni kandidat stranke za zmago proti predsedniku Bidnu. Republikanski uradniki bodo nato morali preračunati, koliko bo povezava s Trumpom in verjetno neuspešna kandidatura vplivala na njihovo politično prihodnost. Skratka, Trumpova nominacija bi lahko razcepila stranko.
Toda Trump bi lahko še bolj škodil republikanski stranki, če ne bi dobil nominacije. V tem primeru lahko vsa teža njegove jeze pade na republikansko stranko in kandidata, ki bi ga ta izbrala namesto Trumpa. Volivci, ki so bolj zvesti Trumpu kot pa njegovi stranki, morda v tem primeru ne bodo odšli na volišča, kar bo republikansko stranko drago stalo. Možno je tudi, da bo Trump kandidiral za predsednika kot neodvisni kandidat, kar bo ohromilo republikanskega kandidata z odtekanjem glasov v zveznih državah, kot so Georgia, Arizona, Pensilvanija, Virginia, Wisconsin in druge, ki bodo odločile o končnem izidu volitev leta 2024. V vsakem primeru bodo zaradi neusmiljenega televizijskega spektakla Trumpovega sojenja in verjetnosti, da bo to spodbudilo nasilna dejanja, predsedniške volitve v ZDA leta 2024 potencialno najbolj toksične volitve v ZDA v več kot 150 letih.
Končno je tu še vprašanje, ki zdaj začenja krožiti po svetu: kaj, če Trump zmaga? Kaj, če spet postane predsednik? Biden bo na dan volitev star 82 let in z gotovostjo ni mogoče napovedati moči ameriškega gospodarstva, ključnega pogoja za Bidnovo zmago, v mesecih pred glasovanjem. Donald Trump lahko osvoji republikansko nominacijo, in če jo bo, bo izvoljen za predsednika. Takšen izid bi moral spremeniti razmišljanje tako ameriških zaveznikov kot tekmecev – ne leta 2024, ampak zdaj.
S krepitvijo osredotočenosti na Trumpa in stopnjevanjem kampanje bodo druge vlade vse Bidnove načrte in obljube sprejele z rezervo. V preteklih desetletjih je svet videl, kako je ameriško politično vodstvo nihalo od Georgea W. Busha do Baracka Obame do Donalda Trumpa in nato do Bidna. Nadzor nad kongresom sta si stranki večkrat izmenjali. Negotova naslednja volilna sezona bi bila v vsakem primeru spodbuda za druge vlade, da se zavarujejo glede prihodnosti ameriške politike, vendar bo možnost Trumpovega uspeha ta proces naelektrila.
Evropejci in Ukrajina imajo največ razlogov za zaskrbljenost, saj je Trump jasno povedal, da si želi boljših odnosov z Vladimirjem Putinom in da ga ne zanima niti posredna vpletenost v njegovo vojno. Najbolj to lahko skrbi najbolj vzhodne članice Nata – Poljsko, baltske države in Finsko. Ameriške zaveznice v Aziji – Japonska, Južna Koreja, Avstralija – bodo prav tako zaskrbljene zaradi možnosti vrnitve Trumpa in njegovega bolj transakcijskega pristopa k partnerstvom, ki bi jih pustil bolj izpostavljene širjenju vpliva Kitajske. Večina arabskih voditeljev na Bližnjem vzhodu pa bi po drugi strani pozdravila vrnitev Trumpa in njegovo brezbrižnost do prehoda na zeleno energijo, za katerega upajo, da ga bo mogoče odložiti. Toda veliki mednarodni zmagovalec Trumpove vrnitve bi bil zagotovo Putin, za katerega bi bila to največja spodbuda, odkar je sprožil vojno za obnovitev ruskega imperija.
Trumpova pravna in politična zgodba se bo do takrat samo še bolj zapletala in gotovo bo še veliko zasukov.
***
Ian Bremmer, predsednik Eurasia Group in GZERO Media ter avtor knjige Moč krize.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
