V kolumni preberite: 

Večino mojega življenja je bil papež le eden, podobno kot je bil le eden angleški monarh. Rojen sem bil med pontifikatom Janeza Pavla II., drugim najdaljšim v zgodovini (če odmislimo svetega Petra, čigar škofovanje v Rimu je zgodovinsko težko določljivo), in kljub njegovemu počasnemu in vse očitnejšemu staranju se je tistim, ki nismo poznali drugega papeža, zdelo skoraj nenaravno, da bi njegov položaj zasedel kdo drug. In vendar se je ob njegovi izvolitvi zdelo skoraj nenaravno, da bi papež lahko postal nekdo iz tako »daljne dežele«, kot se je sam izrazil, ko je prvič nagovoril množico na Trgu sv. Petra. Bil je prvi neitalijanski papež v več kot 450 letih. Prav letos se je zdelo, da bo na stolico sv. Petra prvič odtlej sedel Italijan. A odvilo se je drugače.