Budnost
Kava ali čaj, je postalo že vprašanje idejne usmerjenosti, življenjske filozofije, splošnega odnosa do svojega telesa.
Odpri galerijo
Prvi oktober je resda postal mednarodni dan kave, vendar imajo številne države svoj praznik te pijače. FOTO: Amit Dave/Reuters
To je postalo že vprašanje idejne usmerjenosti, življenjske filozofije, splošnega odnosa do svojega telesa. Opazila sem, da takrat, kadar pridejo k meni prijatelji, vprašanje »kava ali čaj?« ni več samo nekaj, kar je povezano s trenutnim razpoloženjem. Človeštvo se je razdelilo na kaviste in teiste (ali čajiste, saj angleška beseda »tea« in naš »čaj« izvirata iz iste kitajske besede »ča«).
Celo na Kitajskem, kjer se med pitjem čaja globoko zavedajo kontinuitete svoje civilizacije, kava že dolgo ni več samo moda. Tudi tam je to pijača budnosti in sodobnosti, hitrega gibanja in daljnosežnega razmišljanja. Tisti, ki pijejo čaj, praviloma trdijo, da je dobro zaspati pred polnočjo in se prebuditi ob svitu novega dne. Kavisti niti ne opazijo, koliko je ura. Večnost merijo s sekundami in stoletji.
Prvi oktober je resda postal mednarodni dan kave, vendar imajo številne države svoj praznik te pijače. Celo Severna Koreja slavi kavo 27. junija, in čeprav v Pjongjangu še ni Starbucksa, je kapučino postal simbol izhoda iz revščine, novega vala urbanizacije, začetka svobodne izbire … In kdor ne mara medle mlečne pene, lahko izbere ročno filtrirano kavo.
Francoski zgodovinar iz 19. stoletja Jules Michelet je prihod kave označil za »pozitivno revolucijo svojega časa, pomemben dogodek, ki je ustvaril nove običaje in celo spremenil temperament človeka«. Ko se je kava pojavila v Evropi, je s sabo prinesla občutek neke splošne enakopravnosti in svobode, ki je omogočala, da se ob skodelici pogovarjamo kjerkoli o čemerkoli, in ni tako malo ljudi, ki trdijo, da je prav kava ustvarila ozračje, v katerem se je zgodila francoska revolucija.
Če je skodelica čaja nekakšen poziv, naj pogledamo globlje vase, je kava vedno pustolovščina iskanja drugosti. In vendar je požirek vedno enak. Iz skodelice močnega ekspresa namreč grmi budistična mantra: Ostani buden! Ni pomembno, kaj pijemo, to je vedno filozofski trenutek »tukaj in zdaj«. Gre za edinstven požirek obstoja. In za široko odprto srce.
Celo na Kitajskem, kjer se med pitjem čaja globoko zavedajo kontinuitete svoje civilizacije, kava že dolgo ni več samo moda. Tudi tam je to pijača budnosti in sodobnosti, hitrega gibanja in daljnosežnega razmišljanja. Tisti, ki pijejo čaj, praviloma trdijo, da je dobro zaspati pred polnočjo in se prebuditi ob svitu novega dne. Kavisti niti ne opazijo, koliko je ura. Večnost merijo s sekundami in stoletji.
Prvi oktober je resda postal mednarodni dan kave, vendar imajo številne države svoj praznik te pijače. Celo Severna Koreja slavi kavo 27. junija, in čeprav v Pjongjangu še ni Starbucksa, je kapučino postal simbol izhoda iz revščine, novega vala urbanizacije, začetka svobodne izbire … In kdor ne mara medle mlečne pene, lahko izbere ročno filtrirano kavo.
Francoski zgodovinar iz 19. stoletja Jules Michelet je prihod kave označil za »pozitivno revolucijo svojega časa, pomemben dogodek, ki je ustvaril nove običaje in celo spremenil temperament človeka«. Ko se je kava pojavila v Evropi, je s sabo prinesla občutek neke splošne enakopravnosti in svobode, ki je omogočala, da se ob skodelici pogovarjamo kjerkoli o čemerkoli, in ni tako malo ljudi, ki trdijo, da je prav kava ustvarila ozračje, v katerem se je zgodila francoska revolucija.
Če je skodelica čaja nekakšen poziv, naj pogledamo globlje vase, je kava vedno pustolovščina iskanja drugosti. In vendar je požirek vedno enak. Iz skodelice močnega ekspresa namreč grmi budistična mantra: Ostani buden! Ni pomembno, kaj pijemo, to je vedno filozofski trenutek »tukaj in zdaj«. Gre za edinstven požirek obstoja. In za široko odprto srce.
